SONICA CLASSICS I: JOZEF VAN WISSEM

MoTa Point, 12. 2. 2015

Včeraj zvečer je MoTa - Muzej tranzitornih umetnosti ob velikem zanimanju za priložnost „valentinovega dogodka“ v Ljubljani gostil nizozemskega, vendar iz New Yorka delujočega mojstra lutnje, Jozefa Van Wissma. Wissem se je ljubljanskemu koncertnemu občestvu predstavil že pred leti kot gost klubske Defonije v Gromki. Močna izkušnja takratnega koncerta, njegov novejši opus sodelovanj z Jimom Jarmuschem in dobra promocijska strategija so botrovali zares obilnemu obisku MoTa Točke, v kateri se je včeraj zgodila celo ponovitev, torej dvojni Van Wissmov koncert. Mi smo bili prisotni na prvem.

MoTa je z dogodkom odprla tudi novo koncertno serijo, njihovo drugo po Sonica Series, torej serijo Sonica Classics. Kot nam je pred začetkom koncerta poročal organizator, se nam s Sonica Classics obeta razpiranje vmesja med sodobno klasično kompozicijo in aktualno elektronsko glasbo, kolikor vem, pa nam je bil včeraj prvič javno razkrit tudi prvi nadaljnji scenosled serije, v kateri bosta na rezidencah in s koncerti v neki neodročni prihodnosti v Ljubljani gostovala islandska čelistka Hildur Guðnadóttir in veliki skladatelj ter pianist minimalizma 20. stoletja, Charlemagne Palestine.

Sam včerajšnji solistični nastop je bil torej lepa otvoritev obetavnemu prihodnjemu dogodkovniku MoTe. Van Wissem je namreč kot osameli protagonist vpletanja srednjeveške lutnje v sodobne tokove kompozicije postal pomemben dejavnik pretakanja stare in nove kompozicije v svet aktualne popularne glasbe in širše popularne kulture (slednje se dotika predvsem s komponiranjem filmske glasbe in glasbe za računalniške igre). Po drugi strani pa je njegova kompozicijska praksa tehtna tudi v metodološkem kontekstu, Van Wissem se namreč že od začetkov svojega ustvarjanja izvirno ukvarja z minimalističnimi principi palindroma in zrcalne kompozicije. V nadaljevanju dolgoletne prakse pa tudi s svojevrstnimi, danes jim lahko upravičeno rečemo „remikserskimi“ praksami kompozicijskega cut-upa, prosto po Williamu Borroughsu, s katerim iz drobcev izvirnih in zrcaljenih starih (obrnjenih; branih od zadaj) kompozicij sestavlja nova dela. Povrh vsega lahko njegov globlji interes sledimo še v območja zahodne duhovnosti, tudi skozi očitne vzporednice sakralnim in religioznim variantam kompozicijskega minimalizma, na čelu z Arvom Pärtom, ki ga poleg Wima Mertensa in nekaterih pionirjev industrial muzik, kot enega glavnih motivov in vzornikov citira tudi sam Van Wissem.

Včerajšnji koncert je bil nabit z nasmehi in določeno umetno popularno romantiko, vidnostjo in vizualnostjo, nabit z nenavadno bučnimi aplavzi. Bil je prežet z določenimi dejavniki, ki Van Wissmovi tančici motivacije po sublimnem doživetju nasproti postavljajo specifične prav vsakdanje, na neki način banalne, prozaične značilnosti trženjske sodobnosti, prav tiste sodobnosti, do katere Van Wissem v intervjujih izreka tak prezir, a jo po drugi strani z blagovoljno širitvijo svojih publik tudi na neki način sprejema, utilizira. Vsekakor pravkar povedano v tukajšnjem kontekstu ne bi smelo izzveneti kot negativna kritika, prej kot opažanje razpoloženja, ki je ravno uspeh tovrstnega dogodka, kjer gre torej za hkratno branje globjih kvalitet kulturne vsebine in kulturno-institucionalne realnosti.

Z akustičnim solističnim recitalom nam je Van Wissem predstavil svoj pretežno novejši repertoar. Glavni fokus so bile kompozicije z njegovega zadnjega diskografskega kosa, skorajda apokaliptično naslovljenega It Is Time For You To Return, katerega elektronske in vokalne plati so bile znotraj instrumentalnega recitala pričakovano odsotne. In če se že ne bomo spuščali k podrobnejšim značilnostim in odmevom specifik Van Wissmovega igranja, ki se razpenja med alikvotno bogate zvene snopov strun lutnje, značilne blage resonance lesenega trupa instrumenta in njegovo suvereno zoperstavljanje klasičnih harmonskih/fraznih motivov ter skozi zoperstavitev primerljivih vzorcev sodobnejše folk in rockerske tradicije, torej če takšno razstavljanje ni naš namen, pa bomo vseeno nekaj malega rekli o tokratni realizaciji potenciala sublimnega izkustva Van Wissmove glasbe. Primerjalno z omenjenim koncertom pred leti v Gromki je bilo namreč tisto hipnotično, trans vzbujajoče doživetje njegovega raztegnjenega, kontemplativnega materiala (doživetje, ki ga tako zelo poudarja tudi izvajalec sam) tokrat dlje od dosega roke oziroma voljnega uma v stanju aktivne percepcije zvoka in nastopa v prostoru. Težko bi bilo določiti točne vzroke, nekaj tega se gotovo skriva v že nakazani prozaičnosti, nekaj v osvetlitvi, nekaj v vzporedni konkretnosti koncertne situacije, ki je Van Wissma celo motivirala k medkoncertnemu sprehodu okoli vseh sedežev, postavljenih čez celoten nelinearno razprostrt prostor MoTa Točke. Primerjalno z intimnejšim, temačnejšim doživetjem iz Gromke izpred nekaj let je torej tokrat morda, vsaj za nekaj duš, le nekaj malega manjkalo ...