Sonica series VII: Jason Lescalleet

Recenzija dogodka
26. 2. 2014 - 16.00

MoTa Point, 25. 2. 2014

 

Včeraj zvečer smo imeli v Ljubljani redko priložnost slišati živ nastop enega najvidnejših tvorcev sodobne elektroakustične glasbe. Jason Lescalleet je že daljše obdobje proslavljen kot eden senzibilnejših glasbenikov precej vmesnega in nejasnega miljeja godb, ki naenkrat in v uravnoteženi meri posegajo v različne bazene sodobnih praks: od hrupa in akuzmatike do sodobne kompozicije. Spoštujemo ga tako kot solo izvajalca, kot tudi po mnogih sodelovanjih z močnimi imeni sodobne glasbe, med katerimi se znajdejo tudi taki „miti“ scen, kot so Aaron Dilloway, Joe Colley, Jason Kahn in Kevin Drumm, mnoge pa smo še vedno prav neupravičeno izpustili. Prav tako je pomenljivo njegovo sodelovanje z založniki muzik: le v zadnjih letih so njegove plošče izšle pri Erstwhile Records, Kye, PAN in Chondritic Sound.

Lescalleet je izvajalec za sladokusnega spremljevalca robnih muzik, vendar s to izjavo nikakor ne ciljamo kakšne posebne ekskluzivnosti izvenrednega ušesa ali morebitne zahtevnosti predstavljene glasbe. Ciljamo prej na dejstvo, da končni Jasonov obisk Ljubljane težko štejemo kot naključje, saj je bil gospod uvrščen visoko na „wish listih“ tistih, ki domačo sceno ustvarjajo in ji dajejo zagon ... Gre pač za posebnega izvajalca, znanega po mojstrskem obvladovanju prostora in ozvočenja ter po izjemnem občutku za zvočno materijo ter posebne percepcije le-te, percepcije, ki akt poslušanja vodijo tudi preko zgolj zvočnega izkustva: najprej v prostranstva intenzivne fizične izkušnje in potem še v prostore spominov, kulturnih referenc, vsakodnevnih asociacij – pravzaprav - občutij v nekem zelo širokem smislu besede.

Včerajšnji nastop je zaključil Jasonov krajši turnejski sklop, ki se je pred tedni začel v ZDA in končal v Ljubljani. Koncerti teh tednov so bili namenjeni predstavitvi dveh projektov: nove plošče Much To My Demise, ki bo v kratkem tudi uradno izšla za založbo Kye – založbo še enega dolgoletnega sodelavca, Grahama Lambkina, s katerim sta v lanskem letu izdala ploščo Photographs, sicer zaključek proslavljene trilogije; drugi aktualni projekt pa je zbirka videjev, pripravljenih v spremljavo dvojni plošči Songs About Nothing  oziroma njeni prvi polovici – Trophy Tape. V uvodnem delu včerajšnjega večera smo tako videli trinajst skrbno kuriranih video del prav toliko izbranih avtorjev, naj omenimo le, da gre v veliko primerih za poznane glasbenike, ki bi si tukaj zaslužili poimensko omembo, a žal za to nimamo prostora. Kot se spodobi, je bil ta del namenjen predvsem vizualni izkušnji, sama plošča se je odvrtela le v spremljavi. Videli smo zelo raznolik material, ki bi ga morda še najlažje povezali skozi večinsko odsotnost sodobnejših tehnologij audio-video sinhronizacije in drugih digitalnih orodij. V primerjavi z mnogimi sodobnimi praksami AV-miljejev lahko včerajšnji scenosled označimo preprosto kot „noise“, vendar tokrat v izrazito pozitivnem smislu – smislu surove manipulacije VHS-a, preprostega kolažiranja, pač zanimivih sekvenc ali glitcha – napake, te ali one vrste ...

V kontrastu prvi polovici nam je drugi del nastopa seveda postregel z izrazito zvočno merjeno izkušnjo. Lescalleet je sedel za svojo mizo, s prenosnega gramofona zasukal čivkanje ptic in kot del koncerta še dokončal tehnično opremljanje – v prostor je namestil kontakni mikrofon kot sredstvo povratne zanke. Veliko več glede same tehnične izvedbe tu ne bomo špekulirali. Gre namreč za elegantno zmes enostavnosti ter nepredvidljive kompleksnosti, ki se najbolje zrcali v dvojici vnaprej pripravljenih zvočnih posnetkov, predvajanih skozi topel posrednik diktafonskih kaset na eni strani ter samega koncertnega prostora kot fizičnega medija slišanega zvoka na drugi strani. Rečeno preprosto – Jason v prostor spušča zvok in ga hkrati ponovno zajema v zanko, ki jo nato kroti z izjemnimi rezultati. Velik del njegovega nastopa je scenosled. Vsaj tako pomemben je kot zvok sam. V prvi tretjini nastopa nam je ponudil relativno blago in kljub izjemni globini ter detajlu relativno statično zvočenje. Nato se je zvrstila serija zasukov, ki nam je ponudila vse od ostrih sinusoidnih piskov do razvoja toplih sub basovskih dromljanj, ki so vzdrhtela prostor; od fascinatnih sozvočij praznih stez vinilnih plošč in predpripravljenih magnetofonskih manipulacij do zaključnega sladkobnega upočasnjenega ritma.

Čeravno aktualizacija zvoka v prostoru zahteva mojstra, pa je svoje včeraj prispeval tudi sam MoTa Point, ki s svojim obokanim stropom izstopa s sila nenavadno akustiko. Tudi zato je bilo včerajšnji prostorsko-zvočni in pogojno psiho-akustični seansi težko slediti, četudi še tako površno. Bil je to globoko skrivnosten in temeljno hvaležen nastop avtorja, ki se zelo potrudi s tem, kar daje občinstvu zavoljo občinstva. Tudi to pa je tokrat izvajalca res nagradilo z nadpovprečnim obiskom, za katerega upam, da ostane stalnica Sonica serije koncertov, ki se ima v letošnjem letu še kako sladokusno nadaljevati ...

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Lepo!

morda velja za zainteresirane omeniti še hudo a hkrati skorajda neopazno dejstvo, da je g. Lescalleet koncert v Ljubljani prefural v kar pošteno tehničo oteženih okoliščinah, saj je pred dnevi ostal brez svojega glavnega vira zvoka - gospoda kompjutera, ter da je imel zaradi nezgode v skrajnem začetku nastopa tudi precejšnje težave z ozvočenjem...

aja, pa še to.. kmalu tudi intervju, predvidoma jutri!!!

mogoce je se kdo opazil posreceno igranje svetlobe na steni za Jasonom, ki je prihajala od avtov, ki so cakali na semaforju z zupanciceve na gosposvetsko. na trenutke zelo magicno skupaj z zvokom.
so art. many transitory.

jp jp

Na žalost je večino koncerta deloval le desni kanal, pa tudi zgornji frekvenčni spekter je bil "ubog". Koncert sem snemal in že med samim koncertom opazil obe veliki anomaliji ! Ko sem doma poslušal njegov dvojni CD Photography, sem šele slišal, zakaj je Jason tako cenjen. Na koncertu mi je pa veliko manjkalo. (razen basov, basov, basov ...)

pozdravljeni,
želim le izkoristiti predhodni komentar za razmislek.. torej:
1.) tudi še naknadni tehnični detajl, ki ga dodajate g. Iztok sam razumem kot le še dodatno potrditev uspešnosti in presežka torkovega nastopa. Na tem koncertu je bilo kar nekaj ob tovrstnih koncertih precej izkušenih ljudi z dobrimi ušesi in vsaj sam ne poznam nikogar, ki je bil iz neposredne izkušnje nastopa sposoben razbrati specifične težavnosti s katerimi se je moral tekom koncerta soočiti izvajalec.. posebno v kolikor drži, da eden od stereo zvočnikov sploh ni deloval (čeprav je bil v prostor postavljen tudi centralni sub) pa je sploh fascinanten dosežek, da je to dejstvo tekom nastopa ostalo relativno neopaženo, zlasti če upoštevamo, da imamo opravka z majhnim prostorom
in 2.) formulacija "anomalija" je tu popolnoma odveč.. edina anomalija nastopa se je znašla v tehničnih okoliščinah; sama izvedba je to anomalijo v največji možni meri kompenzirala..

in mimogrede: Graham Lambkin / Jason Lescalleet: Photographs (Erstwhile Records, 2013) - ena najbolj cenjenih "eksperimentalnih" plošč lanskega leta; btw - Lescalleet v živem okolju nikoli ne poskuša poustvarjati diskografskih seans...

Ojla, do težave je prišlo v začetnem delu predvajanja video materiala, prej na tonski je vse štimalo ... in drugo, sam sem slišal Lambkina in Lescalleetta v živo ob izdaji Photographs ... čeprav nista poustvarjala diskografske seanse, sta na nekaterih mestih uporabila določen material z nje, ne pretirano res ... kot je Jason v živih setih že uporabil ob koncu tokratnega seta upočasnjene Depeche Mode ... se pa strinjam in to sem tudi rekel Jasonu ... da je kljub tehnični omejitvi nastop izpeljal odlično, pač izraziteje usmerjeno v baso .... vem pa tudi kaj misli Iztok - to, da ni mogel razviti celotnega zvočnega potenciala, ki se sliši s plošče in v normalnih okoliščinah njegovih živih nastopov ob ustreznnem tehničnem supportu seveda ... in ker je Iztok audiofil ne dvomim, da pri njem plata zveni še toliko bolje ...

thumbs up,

ob tehničnem supportu brez anomalij bi v napovedi tegale prispevka namesto "Jason Lescalleet zatresel MoTa Point!" verjetno pisalo "Jason Lescalleet ogrozil "strukturno integriteto" MoTa Pointa!!!"

hehehe

Na žalost(srečo?) večina elektronike potrebuje odlično ozvočenje. Se spomnim še časov Sajete, ko sem jemal signal z mize in sem potem zaradi slabšega ozvočenja koncert poslušal kar na slušalke. Zelo dobro je bil ozvočen Biosphere na Sajeti, pa večina koncertov v kinu Šiška. Ja, pri Jasonu je na generalki vse štimalo, potem pa "problemi" z levim kanalom(že na mešalki). Mislim, da je bil problem pri artistu-kakih 95% koncerta je bil ta kanal tih, ostalo-ne naključno(brez vmesnih pokov) pa OK. Če se prav spomnim, ga je "nevede tišal" sam Jason. Pri posnetku koncerta sem se malce poigral in dober kanal dal na sredino, tihega pa nabildal za kakih 40db in dal na levo in desno(seveda z zamikoma). Rezultati se pravkar pošiljajo Luki in Martinu. Seveda me zanima njuno mnenje. Res pa je, da je Jason nabil base "do konca" in večina tišine levega kanala niti ni zaznala. Mogoče, če si ga gledal pod roke, večkrat nisi slišal kake spremembe zvoka ob njegovi dejavnosti? Vsekakor super koncert, ki pa meni doma (razen basov) špila dosti boljše.
Luka, če pa primerjaš prvi del koncerta, video+glasba s plošče(glasba naj bi se slišala enako), ti je kaj manjkalo ?

Komentiraj

Stara, arhivska, spletna stran.
randomness