Sonica v parku

Švicarija, Park Tivoli, 30.9.2017

To soboto se je zaključil festival Sonica, ki se je od začetka prejšnjega tedna vršil na različnih lokacijah širom Ljubljane. Kdor je v tem času vsaj nekoliko spremljal frekvenco našega radia, je težko ostal neseznanjen z vsebino festivalskega programa, o katerem je bilo v napovedih, pogovorih z umetniki in poročilih iz dogodkov že marsikaj povedanega. Interesno polje devete edicije tega festivala inovativne glasbe in audiovizualnih stvaritev je bilo letos fokusirano na dela, ki se dotikajo pojma narave ter raznovrstnih krajin. Iz tega konceptualnega vidika je bila umestitev zadnjega dela dogajanja v Tivolski park, natančneje v sveže obnovljeno Švicarijo, na prvi pogled kar se da vmesna. Prikladna pa je bila tudi tamkajšnja atmosfera, ki je zaključni koncert Jana Jelineka, violistke Battle-ax in domačih Kikimore obarvala s svojo vikendaško ležernostjo. Zagotovo je to vzdušje pozdravil marsikdo, ki se je v prejšnjih dneh aktivno udeleževal dogodkov, kot jih je v gostem tempu narekoval festival, oziroma se je njegovega klubskega dela večer poprej lotil s preveliko vnemo.

Načrtovan potek sobotnega dela je bil razpotegnjen od pete popoldanske pa tja do enajste ure zvečer, kar je bilo nekoliko pretirano, saj je zaradi odpovedi koncerta violistke Battle-ax nastala daljša programska luknja. V prvem delu dneva je potekala predstavitev programske opreme GranuRise, ki služi kot pripomoček za modifikacijo zvoka ter kot vmesnik za upravljanje s posebnimi klaviaturami. Slednje zaznamuje predvsem na dotik občutljiva senzorična površina tipk in drsnikov. Klaviatura se odziva na dolžino kontakta, silo pritiska in na drsenje ter zato zahteva drugačen način rokovanja s inštrumentom, ki nekoliko spominja na preskok v gibanju prstov ob nadomeščanju telefonskih tipkovnic s touchscreen tehnologijo. Avtor programa Andrej Kobal je opremo predstavil skupini zainteresiranih, ki so jo večinoma sestavljali izvajalci in producenti z domače glasbene scene. Demonstracije programa so potekale pred vhodom v stavbo ter bile uganka mnogim mimoidočim obiskovalcem parka, med katerimi so si nekateri izvor nenavadnih zvokov prišli ogledat tudi pobliže. Najbrž pa nihče razen udeležencev predstavitve svoje radovednosti ni uspel zares potešiti, saj se je pogovor umaknil v poznavalsko izrazje ter dovolj živahno stekel, da je za predvideno improvizacijsko seanso zmanjkalo časa oziroma volje.

Dan se je prevešal v večer, ob tem pa se je število naključnih mimoidočih vse bolj redčilo. Vztrajneži, ki so ostali, so bili povečini povezani z organizcijo oziroma z nastopajočimi izvajalci. Prizorišče je postopoma ponovno oživelo šele proti deveti uri, ko se je približeval predviden začetek koncerta. Prva je nastopila skupina Kikimore, ki je postregla s polurno improvizacijo na raznovrstna elektronska analogna zvočila. Ta so bila skoraj v celoti plod domače izdelave oziroma dela na delavnicah, ki so jih kot iniciativa ČIPke organizirale v sklopu laboratorija Rampa, čeprav se nobena od šestih punc iz skupine strokovno ne ukvarja z elektrotehniko. Med njihovimi elektronskimi inštrumenti se je poleg modulatorjev, ritem mašin in efektov znašel tudi kakšen bolj nenavaden pripomoček, kot je električna kalimba ali  elektronsko vezje, ki se je s proizvajanjem zvokov odzivalo na dotik prstov.

Improvizacija je minila v duhu navalov naraščanja intenzitete s kopičenjem zvočnih linij in z višanjem glasnosti. Prav slednja je bila na trenutke slabo usklajena med članicami kolektiva, zaradi česar so nekateri zvoki pretirano silili v ospredje, nekateri pa ostali v ozadju ter se popolnoma porazgubili v dvigajočih se valovih hrupa. Posamezne linije se med viški hrupa in sledečimi deli umiritve niso veliko spreminjale, tako da so se preoblikovanja zvočne krajine vršila predvsem s kombiniranjem in odvzemanjem zvoka posameznih elektronskih pripomočkov. Čeprav se je ne ravno živahna publika med nastopom izgubila v zvočnih dražljajih ali zasanjanih mislih, je njegov konec pospremila z navdušenim aplavzom. Enako oziroma bolj navdušeno je bil sprejet tudi nastop Jana Jelineka. Nemški glasbeni virtuoz je bil z letošnjim vnovičnim ljubljanskim nastopom torej glavni akter zaključnega večera. Opremljen s prepleteno zmedo modularnih efektov, sekvenčnikom in diktafonom, je v svojem nastopu krmaril med počasnimi, mehkimi beati in razpotegnjenim krautrockerskim prelivanjem sintovskih linij ter brnenjem, ki je vztrajno polnilo ozadje. Z vijačenjem efektov je ustvarjal žvrgoleče in cvrčeče okraske, iz svojega diktafona pa je v sekvenčnik spuščal izbrane terenske posnetke ter jih nato modificirane dodajal ostalim zvokom. Tudi sam je nihal med različnimi intenzitetami, ki pa nikoli niso prehrupno zatavale.

V oči publike, ki je po večini na koncu bisa že sedela na lesenem podu dvorane, se je naselila všečna zamaknjenost. Po koncu koncerta je začasna odtujenost splahnela, pogovor se je razživel in ljudje so se razkropili po prostoru ter terasi dvorca. Obnovljena Švicarija je bila po eni strani sicer dobra izbira za zaključek festivala, ki je za svoje vodilo izbral koncept krajine in narave, saj je locirana prav na točki tranzicije, kjer se srečata naravna krajina Rožnika, po človeški misli ukrojena parkovna krajina Tivolija in v ozadju zares antropogeno urbano okolje Ljubljane. Kljub temu pa ta potencial za razvoj in umestitev dogodka v koncept ni bil uresničen in je dvorana kot tudi dvorišče dvorca ostalo nekoliko prazno. Res pa je, da je ponovno oživljena umetniška rezidenca tokrat gostila šele drugi dogodek od svoje otvoritve in je zato njena prazna dvorana ob odsotnosti kakršnih koli vizualij ali inštalacij usmerila pozornost na samo doživljanje zvoka. A vendar Švicarija s svojo notranjo in zunanjo podobo zaenkrat deluje bolj kot sedež kraljevskega lovskega društva kot pa rezidenca umetnikov. Prostori in pročelje oddajajo izraz veličine, tradicionalizma ter po drugi strani tudi nekakšne domačnosti. Specifičnost prostora tako ostaja prisotna v zavesti prisotnih in bi jo bilo mogoče na različne načine integrirati v potek in doživljanje dogodka.