Stian Westerhus - V
Klub Cankarjevega doma, Ljubljana, 21. 1. 2020
V RŠ recenziji se tokrat posvečamo koncertu Stiana Westerhusa, norveškega kitarista, ki je glasbenim entuziastom poznan tako po svojih solo ploščah kot tudi po sodelovanjih s skupinami, kot so Jaga Jazzist, Puma ali bolj nedavno Ulver. Na radiu smo se njegovim projektom že posvečali, daljnega leta 2012 ga je pred koncertom v Kinu Šiška v RŠ intervjuju gostil Brgs, leta 2015 smo z njim Razširjali obzorja, sredi 2017 pa smo se v Tolpi bumov posvetili plošči zasedbe Ulver, na kateri je Stian sodeloval v dveh skladbah. Tokrat se je torej po skoraj osmih letih zopet ustavil pri nas v okviru koncertne turneje, oder pa sta si z njim delila še Ståle Storløkken s klavirjem in številnimi klaviaturami ter Erland Dahlen z bobni in elektroniko.
Kot je v uvodnem nagovoru povedal Bogdan Benigar, gre za projekt malce bolj osebne narave – naslovljen naj bi bil namreč po avtorjevem srednjem imenu, ki ga vaš tokratni recenzent sicer ni uspel izvohati, je pa projekt naslovljen preprosto V. Koliko gre zaradi tega v aktualni glasbi Stiana Westerhusa iskati osebno noto, je morda napačno vprašanje, njegove kitarske akrobacije so namreč že ves čas zelo osebno specifične in prepoznavne, vendar je po nekaj minutah koncerta postalo jasno, da osebnoizpovedni aspekt najbrž cilja na nekaj drugega. Westerhus namreč zadnja leta v svojo glasbo vpleta vse več vokalnih linij, ki jih odpoje sam. S tem pa se do neke mere odmakne od eksperimentalno naravnane uporabe in zlorabe kitare oziroma številnih efektov iz svoje preteklosti. Pa to nikakor ne pomeni, da se je temu odpovedal, dobršen del koncerta je bilo še vedno čutiti zvočnoraziskovalno naravo njegovega ubiranja strun, vendar novejše skladbe niso eskalirale v zidove zvoka, kot bi morda pričakovali, temveč v vokalno podprte kitice in refrene, ki so s progresijami, melodijami in harmonijami zvenele, kot bi v free jazz okvir inkorporirali 70s prog rock inštrumentacijo ter indie pop ali blue-eyed soul petje.
Predvsem slednje je tisto, kar je v vtisu celotnega koncerta pustilo najbolj mešane občutke. Vokalne linije namreč večinoma zvenijo, kot bi nas Westerhus želel vpeljati v zelo intimno sfero in z nami deliti osebno zgodbo ali več njih, vendar se njihova verbalna vsebina žal nekje na poti v veliki meri izgubi zaradi nerazumljivosti besedil. Pa Westerhus nima nikakršnih težav z angleščino, niti nima neprijetnega glasu ali hib z intonacijo, zdi se preprosto, da razumljivost besedil v smislu aranžiranja skladb ni bila prioriteta. To je po svoje škoda, ker vokalne linije zato delujejo kot ne tič ne miš. Ne uspejo nas vključiti v zgodbo, hkrati pa vokal tudi ni obdelan kot inštrument, da bi lahko funkcioniral kot le še en sloj zvočenja.
Ampak kot rečeno, vokali so v kontekstu koncerta izpadli še najbolj out of place, v vsem ostalem pa se je zrcalilo nedvomno mojstrstvo glasbenikov na odru. Westerhus je iz svoje opreme, ki jo trenutno sestavljata dva klasična Fenderjeva ojačevalca, veliko pedal ter računalnik z Abletonom, izvabljal zanj značilne, zvočno zelo bogate drone, medtem ko bi se iz zvoka kitare, ki je prednjačil v že omenjenih rockovsko obarvanih momentih, lahko marsikaj naučil tudi prenekateri vrhunski kitarist. Na splošno je v zvoku tria Westerhus, Storløkken, Dahlen čutiti nekakšen hommage klasičnemu rock zvoku, četudi glasbeniki uporabljajo veliko elektronskih zvočil. Celoten rig Ståleja Storløkkena, ki je v torek sicer obsegal koncertni klavir, Nordov sintetizator in več klaviatur, ki so igrale inštrumente, nameščene na njegovem meku, je bil namreč speljan čez dva kitarska in en basovski ojačevalec, s čimer je iz zvočnikov občasno zazvenela tista značilna distorzija in kompresija kitarskih ojačevalcev, ki smo je vajeni iz številnih rock hitov. Tako se je vmes zgodilo, da sta se kitara in klavir zvočno prelivala med seboj, saj je distorziran klavir lahko zvenel z zelo kitarsko barvo zvoka, v kombinaciji z bobni Erlanda Dahlena, ki so med drugim obsegali tudi dva zvonca, pa so med koncertom glasbeniki večkrat dokazali, da bi lahko bili bolan prog rock bend, če bi to dejansko želeli.
Celostno gledano se zdi, da se je Stian Westerhus v zadnjih letih glasbeno nekako omehčal. Nedvomno še vedno ostaja mojster šestih strun, četudi je zvočno ostrino in brezkompromisnost preteklih let pretopil v bolj čutne in čuteče izraze vokalne narave. Vendar mu tega ne gre šteti v škodo, zdi se namreč, da tudi tu še vedno išče prostor za inovacijo in reinvencijo lastnega glasbenega izraza. Če bi se malce namuznili, bi lahko rekli, da tako pač je, ko se človek malce postara. Konec koncev je bil torkov koncert vsekakor vreden obiska in prisluha, edina resna graja pa bi šla samemu klubu CD, katerega ventilacijske rešetke na desni strani dvorane so ves čas resonirale ob udarcih bas bobna in s tem v zvočno sliko vnašale šum, ki si ga nismo želeli. Na srečo je bil koncert malce slabše obiskan in smo se lahko presedli na levo stran dvorane.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj