STIROPOR Festival
Metelkova, 24. 6. 2015
V sredo se je, tako kot lani na predpraznični dan, v prestolnici odvil festival Stiropor, ki ga pripravlja bivša ekipa ljubljanskega lokala Bi-Ko-Fe. Festival se je iz lanskega logistično nehvaležnega načrta, ki ga je še dodatno razredčil dež, letos preselil na severno polovico Metelkove. Prevzeli so Gala halo, vključno z uvodnim letnim vrtom, Channel Zero, Tiffany in Monokel ter Jalla Jallo. Prostore pa so napolnili z raznolikim programom, ki je na vsaki lokaciji ponujal drugačno glasbo, v kolikor je ta prihajala iz DJ mešalk. Ta shema nasičenega prizorišča s sosedskimi klubi in Metelkovo, kot vmesnik za henganje med prehajanjem obiskovalcev, se je nekoliko pričakovano izkazala za posrečeno. Nekoliko manj pričakovano pa je bilo razmerje med tistimi obiskovalci, ki so se gnetli v klubih, in tistimi, ki so prišli kramljat na zrak. V bitki med polnim klubom in obiskovalci, ki visijo zunaj na cigareti, je Stiropor letos zmagal.
Začelo pa se je vselej nekoliko medlo in morda prezgodaj, glede na zdaj že očitne navade obiskovalcev, ki še posebej poleti prihajajo na dogodke krepko čez polnoč. Kot že omenjeno, je festival odprl letni vrt Gala hale, na katerem so se predstavili Mir z DJ setom ter Kalu in Bowrain, vsak s svojim live nastopom. Kljub počasnemu nabiranju ljudi pa je obstoječa množica očitno predstavljala dovolj velik razlog, da nastopajoči speljejo svoj nastop s polnim zanosom. Uvodni DJ set je nemir, ki spremlja hype ob začetku večjih dogodkov, blažil z rahlo eklektičnim downtempo miksom in ustvaril odlično lounge podlago. Koncerta Kaluja in Bowraina pa sta s pomočjo svoje baze fanov in prihoda noči festival za hip ponesla v bolj meditativne vode, ki so odražale njune pristope h glasbi. Plasti loopov, ki se počasi gradijo in menjavajo, podkrepljene s solažami na sintih in občasno spremljavo na kitari.
Ob trindvajsetih so se končno odprla vrata notranjih prostorov in začela se je kazati prava podoba festivala. Domači DJ-ji so začeli s plesnim tempom ogrevati zgodnje obiskovalce. V Gala hali se je pričela basovsko usmerjena noč, polna nalezljivih in polomljenih ritmov, v Channelu se je odprl program, ki je zanesenjake finejših oblik, predvsem tehno estetike, popeljal skozi novo poglavje v izobraževanju dotične glasbe, Tiffany in Monokel pa sta poskrbela za razvrat v stilu stare šole house glasbe iz zlate dobe. Ob tem je sicer treba omeniti še Jalla Jallo, ki je med svojim programom ohranjala maso ljudi na dvorišču, vendar je zaradi relativne odmaknjenosti in bolj ulične narave v spominu ostala nekoliko zasenčena.
Prvi tuj gost ali headliner, Florian Kupfer, je ob enih začel razbijati v klavstrofobičnem Monoklu. In kljub izredno surovemu zvoku, ki je občasno z nasičenimi hi-hati mejil na hreščanje, se je izkazalo, da nabito poln kockat prostor lahko ponudi dovolj šarma, da se med njegovim house setom prostor nikoli ni razredčil ali pomiril. Eden izmed bolj divjih setov festivala, kar se tiče njegove energičnosti in razposajenosti ljudi.
Medtem pa je po uvodu EB Kinga in Kroupe v Channel Zero Kassem Mosse pričel s svojo delavnico lo-fi house in techno fuzije. Na splošno so obiskovalci v Channel Zeru delovali kot najbolj fanovski oziroma je njihova prisotnost v klubu delovala najmanj naključna. Večina ljudi, ki je bila v klubu, nekateri že od začetka, je točno vedela, na kaj je prišla. Medtem ko so se po drugih klubih nastopajoči morali soočati z večinoma naključnimi radovednimi in jih po svoje prepričati, se je v Channelu od začetka vzdušje v publiki gradilo samo od sebe. Ta metelkovski prostor pa je bil tudi edini klub, ki je tekom večera imel težave s prenapolnjenostjo.
Malo po drugi uri je Kassem pričel s svojim ustvarjanjem v živo. Činele in ostali abrazivnejši bobni so prehajali po različnih stopnjah definiranosti in prezence, medtem ko so nizke frekvence narekovale korake množici, ki je vse skupaj voljno sprejemala. Svoj enourni set je peljal predvsem po različnih dekonstrukcijah in rekonstrukcijah beata, kar je občasno nadgradil s toplo sintezo melodičnih vsadkov. Dosti manj živalsko od seta Kupferja, a nič manj plesno. Toliko bolj zvočno prijetna izkušnja. Zvočni sistem v Channelu se je tokrat izkazal za najbolj posrečenega, kljub butičnemu set-upu v Monoklu.
Tam je za finale poskrbel Jeremy Underground, šef pariške My Love Is Underground založbe, znane po čaščenju newyorške house scene iz konca devetdesetih. Šef je poleg posebne rotacijske mešalke, ki je zadnje čase nekakšen trend v krogih DJ smetane, s seboj pripeljal še rekordno obilen rider oziroma seznam tehničnih zahtev. Kljub doslednosti domačih tehnikov pa je njegov set nekajkrat klestila preskakujoča igla na gramofonih, čemur je sledil skorajšnji odstop zahtevnega gosta. Vendar se je po njegovem preblisku in menjavi igle nastop nadaljeval brez nadaljnjih sitnosti in poskrbel za verjetno najbolj nabit klub v zgodnjih urah. Jeremy tako kot pri riderju ni bil polovičarski niti pri selekciji vinilov in se je s svojo predstavitvijo nadaljevanja house kulture tekom seta več kot odkupil.
Eno izmed večjih presenečenj festivala pa se je pred nastopom Addisona Groova zgodilo v Gala hali, in sicer v obliki dua, ki sta ga sestavljala skrivnostni DJ Verh in MC Tone, ki je pri marsikom povzročil ponoven premislek o svojem pogosto negativnem stališču do MC-janja. Po še enem razkazovanju čistih veščin lokalnega broken beat lorda, Freeversa, je v Gala hali zavladala UK grime scena, s primesmi basovsko sorodnih komadov. Set je bil skorajda agresivno energičen, s konstantnim bombardiranjem Verha in vztrajnem ritmiziranem spodbujanju MC Tonea k vzklikanju množice, ki kar ni imela dovolj čaščenja. To je bil verjetno tudi edini primer med festivalsko nočjo, da je lokalni domači akt nekoliko zasenčil ali pa vsaj konkretno zastavil nivo zabave, ki ga je moral gost nato do- ali preseči. Morda je kriva energičnost domačega dua, a začetek seta Addisona Groova je deloval nekoliko prisiljen z visokim tempom, ki sta ga vihtela že zgodaj v noči DJ Peglasus in Bakto. Morda je bila publika že nekoliko utrujena od hyper aerobike in tako je set Addisona Groova zaživel šele, ko je nekje po tretjini zamenjal poudarek na polovični tempo in s tem nekoliko bolj zazibal občinstvo, ki mu je bilo po odzivih sodeč za potezo hvaležno. Sicer pa je vrtel izbrane hite, med katerimi niso manjkali pokloni minulemu Rashadu.
Festival je po klubskem premoru, ki je sledil koncu sezone, pripravil za vsakega nekaj in se tako kot Jeremy ni loteval stvari polovično. Predvsem je izstopala stilska konsistentnost v posameznih klubih oziroma rečeno drugače, vsak klub je s svojim programom ponudil svojevrstno izkušnjo, kar je zavidljiv dosežek glede na to, da se včasih zgodi, da je v enem klubu v eni noči program tako nekonsistenten in eklektičen, da odtujeni obiskovalci nimajo druge izbire, kot da se raje družijo zunaj ob cigareti. Zdaj že kar izkušeni organizatorji festivala Stiropor so pokazali, da ne mislijo prenehati s pripravo kvalitetnega programa, ki pa ne bi stal, če v Ljubljani ne bi obstajala vzdržljiva klubska scena, ki vključuje tako programsko podporo kot obiskovalce.
Prikaži Komentarje
Komentiraj