Supersuckers

* foto: Sebastijan Iskra
Kino Šiška, 10. 4. 2018

Zasedbo Supersuckers slovenska klubska scena pozna že skoraj dve desetletji, čeprav so pri nas nastopili samo dvakrat, nazadnje pred štirinajstimi leti. Njihovi začetki sicer segajo v leto 1988, ko so igrali še pod imenom The Black Supersuckers. Od zasnove slednjih pa je, vse do danes, kot izvirni član ostal le še ustanovitelj in frontman Eddie Spaghetti. Njihov prvi album z naslovom The Smoke of Hell je izšel leta 1992 pri založbi Sub Pop in jih je hitro izstrelil kot pomemben bend znotraj alternativne rock’n’roll scene po celem svetu. Z letom 1997 so narediili velik korak tako v smislu širjenja lastnega glasbenega ustvarjanja kot tudi v smislu širjenja svoje glasbe med vedno širšo publiko. Takrat so namreč izdali album, ki je širši množici zagotovo najbolj poznan, Must’ve Been High. Od trdih kitarskih ritmov so se umirili v country vodah, kar je bil za takšen bend eden prvih poskusov, ki je pri publiki različnih okusov in žanrov očitno deloval in jih popeljal do širše mednarodne slave.

Tokratni večerni dogodek v Kinu Šiška se je začel skoraj do minute točno, kar je za tovrstne nastope redko, a dobrodošlo. Koncert so otvorili domači Eightbomb, ki so s poskončnimi in energičnimi ritmi dobro razigrali publiko. Ta je spodnjo dvorano Kina Šiška zapolnila skoraj toliko kot v primeru koncerta headlinerjev Supersuckers. Eightbomb so svoj uvod v večer odigrali korektno, po domače in nabito z veliko energije. Hitro je opaziti, da je bend dobro utečen, uigran in blizu vrhunca svoje moči. Edina kritika, sicer bolj stvar osebnega okusa posameznika, je ta, da so si njihovi komadi med seboj precej podobni in da se uhlji lahko tudi hitro naveličajo ves čas podobnega ritma.

Že kmalu po zaključku nastopa domače uvodne skupine so na oder prikorakali težko pričakovani Supersuckers. V zasedbi, ki v tej obliki igra že od leta 2012, so na oder prikorakali Eddie Spaghetti z basom in na vokalu, Metal Marty Chandler na kitari in back vokalu ter bobnar Christopher Chango Von Streicher. Dvorano je v trenutku prevzela silovita sila močnega rock’n’rolla in samooklicani the greatest rock’n’roll band in the world smo lahko v publiki pozdravili samo z bučnim aplavzom. Fantje so s svojim tokratnim repertoarjem preigravali od komadov z zadnje plošče Holding the Bag vse tja do hitov, kot so Pretty Fucked Up in drugi, slišali smo celo nov komad s prihajajočega albuma, ki bo izšel letos poleti.

Kljub temu da nihče iz benda ni več rosno mlad, jim energije na odru ni primanjkovalo. Opaziti je bilo, da je animiranje publike prevzel kitarist Marty Chandler, ki se je skozi celoten koncert s svojimi kitarskimi solažami najbolj približeval publiki pod odrom, kar je delovalo ob prvih nekaj poskusih, potem pa je izgubilo čar in je bilo prej moteče kot učinkovito. Največ pomislekov je gotovo padlo na račun Eddiejevega glasu, pevec je namreč nedavno tega prebolel raka na grlu. V intervjuju za Radio Študent je sicer povedal, da se je popolnoma opomogel in da je nazaj pri vseh svojih močeh, mi pa z velikim veseljem to tudi potrdimo. V njegovem glasu je gotovo zaznati, da je izgubil nekaj svoje stare, zdrave moči, a sila, ki jo premore Eddie je neverjetna in vredna spoštovanja.

Kritika, ki jo je še vredno omeniti, pa gre na zvočno podobo tokratnega koncerta, ki ni bila najboljša. Že omenjene Eddiejeve težave z glasom bi morale biti vsaj povod, če že ne razlog za močneje poudarjen vokal, priča pa smo bli ravno obratnemu, vokala namreč skoraj ni bilo slišati in v prostoru pred odrom je bila zvočna slika kaotična.

Po dobri uri res solidnega nažiganja so koncert zaključili brez pretencioznega bisa, Supersuckers so se namreč že zdavnaj odpovedali temu, da bi preigravali konec koncerta, ki to v resnici ni. Pridejo, odigrajo kar imajo odigrati, po koncu pa vedno namenijo čas tudi fanom. Kot zadnji komad smo slišali hitič Born With A Tail in zaključek koncerta pospremili z bučnim aplavzom. Eddie je v intervjuju za Radio Študent med drugim povedal tudi, da si želijo dokazati, da ga še vedno žgejo in da niso za v staro kanto. In ja, uspeli so, saj so le the greatest rock’n’roll band in the world.