The Canyon Observer, Penitenziagite

MC Kotlovnica, Kamnik, 10. 11. 2017

Bil je hladen novembrski petek, zunanji mraz je sovpadal s tem v naših srcih. November plava v znamenju koncertne nasičenosti, bolj ali manj kulturni dogodki se kopičijo kot potlačena čustva obiskovalcev tokratnega koncerta. Dva banda, vsak v svojem glasbenem svetu, a oba v skupnem univerzumu brezupa. Čemu bi izgubljali čas doma na toplem v krogu družine, kot se na predpraznični večer spodobi, če pa smo  lahko na koncertu v Kotlovnici v krogu neznancev? Bil je večer pred martinovim. Praznik, katerega poanta je nečloveško maščenje s hrano. A hrana ne zapolni naše notranje praznine. Hrup jo lahko, pa četudi le začasno.

Penitenziagite, katerega člani zgledajo kot reklama za šampon, so aktivni že 13 let in so v tem obdobju rodili samo en polnomasten album, ki je zlezel iz maternice skupine po malo več kot dekadi obstoja. Do takrat so še pilili svoj stil, ki se je sčasoma oblikoval v konkreten death metalski kaos.

Malo pred deseto je začelo pokati in ljudje smo se zlili v dvorano, v objem apokalipse, kakršno jo je bend izvajal z odra. Kotlovnica je na srečo ena tistih dvoran, v katerih nizke frekvence pošteno tresejo tla, odrsko rohnenje je torej v dvorani povzročalo potres in občutek nuklearne vojne, kot da se skrivamo v temačni kleti ob intenzivnem bombardiranju, ki zunaj nežno briše človeštvo.

Primerjav z apokalipso tu ne nizamo zaradi lepšega, komadi benda Penitenziagite namreč tematizirajo človeško neumnost in pohlep, ki nas naj bi, lepo povedano, dokončno peljala v kurac. Oziroma popolno uničenje vsega. Njihova kaotična vizija death metala se takšni tematiki lepo poda, poleg jeznega šusa posežejo tudi po disharmoničnih prijemih, ki na trenutke zazvenijo prav žleht, kar dodatno popestri še Anžetov brutalno rohneč vokal, ki zveni, kot da potuje iz samih globočin želodca osebe z resnimi prebavnimi motnjami.

Na trenutke se je med komadi kot sirena oglasil piskajoč feedback. Lahko bi rekli, da je bil moteč, lahko pa bi rekli tudi, da nas je pripravljal na zvočno kazen, ki se je šele obetala.

Po tem jeznem recitalu so oder zavzeli The Canyon Observer, ki za razliko od predhodnikov res ne izgledajo kot reklama za šampon, a nič ne de.

Če so bili Penitenziagite apokaliptični, so bili Canyoni postapokalipstični. Luči so ugasnile. Pričeli so nas obmetavati z zvokom, dvorana se je utopila v temačnem, morečem vzdušju. Groteskna lepota njihove glasbe je v tem, kako fantastično se prevede v koncertni jezik. Atmosferični deli, ki so nas počasi dramili iz lucidnosti, so nam topili možgane, ko smo se nevede zibali skozi plavajoče crescende. Nizki toni in povezani potresni sunki so skrbeli za elegantna, hrupna stopnjevanja, ki na neki točki postanejo zvočni udari, zasluženi naziva ušesne lobotomije.

Na odru bend poleg igranja poskrbi tudi za lasten lightshow. Njihov kitarist in back vokalist Miloš ni le trezen, je tudi tisti, ki s stikali, ugnezdenimi pod njegovimi nogami, nadzira luči. Intenzivnost teh luči je sovpadla z glasbo, tako ustvarjeno vzdušje pa nas je odpeljalo v druge sfere obstoja. Vsi receptorji so bili prenasičeni. Skozi intenzivno kakofonijo je streljala stroboskopska luč, v ozadju so odmevali kriki in tla so trepetala pod našimi stopali.

Njihov zvok je tako poln, da poka po šivih in že nekje na začetku koncerta je frontmanu Hopsiju od same intenzivnosti odprlo glavo. No, dejanski razlog bo ta, da je želel prestaviti oder s svojim čelom. Ni mu uspelo. A svaka mu čast, da je kljub temu ostal dovolj, ha, odprte glave, da nastopa ni prekinil oziroma ga je suvereno izpeljal vse do konca.

Pohvale vredno je tudi dejstvo, da ob pavzah med komadi The Canyon Observer ne prekinjajo zgoščenega, romantičnega vzdušja. V teh trenutkih smo ob hrumenju efektov ždeli v čisti temi. Še vedno smo bili v bunkerju. Med kontinuiranimi napadi pa se je razodela tudi njihova nova stvaritev, ko se je kot gost na vokalih pojavil že omenjeni Anže. V njem je očitno še ostalo nekaj glasu, ki ga je na to priložnost lahko do konca izkričal. Impresivna brutalnost njegovega krika se je presenetljivo dobro zlila z masivno sanjavostjo opazovalcev.

Na koncu vsega skupaj smo se vprašali le, kaj da fak se je ravnokar zgodilo. Dva banda v temačnem vzdušju, prvi neposrednejši, drugi bolj subtilen, a skupaj v različnosti ravno dovolj sorodna, da je celoten večer stal z lepim okvirjem.

Lepo je bilo.