The Cult

Kino Šiška, 4. 7. 2012

V sredo zvečer je bilo pred že pred kinom Šiška glasno, vroče in polno obrazov z ljubljanskih koncertov s konca osemdesetih in sredine devetdesetih let. V razprodani dvorani Kina Šiška, ki premore nekih 1100 duš, je bilo od petnajst do desetih, ko je bil napovedan prihod na oder britanskih hard rockerjev The Cult, še bolj glasno in vroče, iz minute v minuto pa je postajalo toliko bolj vroče, bolj soparno in zaradi čakanja na nastop The Cult, sčasoma dolgočasno. Sprva prijetno pričakovanje, kjer so se žvižgi, klici in kričanje mešali s hrupom govora v polni dvorani, se je ob glasbi iz ozvočenja oblikovalo v skupinsko emocijo dobre volje, ki se je po dvajsetih minutah, ko pevca Iana Astburja, kitarista Billyja Duffyja in njunih sopotnikov pri The Cult ni in ni bilo na odru, prevesilo v kiselkasti, nelagodni občutek nezadovoljstva, ki so ga stopnjevale mastne in lepljive kapljice potu, ki so se je cedile z večinoma moških udeležencev, pripadnikov starostne skupine 40+.

In potem, okoli pol enajstih, ko so dobrih 45 minut pustili občinstvo, da čaka na večerno dozo rocka, sta na oder prikorakala Ian Astbury in Billy Duffy v družbi basista Chrisa Wysea, bobnarja Johna Tempeste in ritem kitarista Mika Dimkića. Svet se spreminja, vrednote razpadajo, ampak dobra dela v rocku se ne pozabljajo. Ko je zaropotal rif skladbe Lil’ Devil s prelomnega albuma skupine Electric, objavljenega davnega 1987, je občinstvo pozabilo na skorajda čezmerno čakanje v pregreti dvorani in se je zazibalo v ritmih butnglavskega hard rocka.

Kitarist Billy Duffy je suvereno pletel s prsti po vratu svoje velike, prepoznavne bele Gretsch kitare, Dimkić, mu je zagotavljal gladko podlago in se je od samega začetka stopil z ritem sekcijo, ki je strumno zakorakala, pevec Astbury, oblečen v jakno s krznenim ovratnikom, ki jo je kljub vročini v dvorani nosil vseskozi koncert, skrit za črnimi očali in obut v bele, teksaške kavbojske škornje, pa je uvodoma iskal razpon vokala. Iz podžigaškega, štromarskega rocka so se The Cult podali v drvečo, mišičasto Honey From the Knife, uvodno skladbo z novega, devetega studijskega albuma Weapon of Choice in nato v Rain z albuma Love, s katerim so si sredi osemdesetih odprli vrata mainstreama. Skupina je že z uvodnim venčkom pesmi orisala smernice repetoarja koncerta, v katerega so kot fino dozo dobrodošlih začimb za zveste ljubitelje skupine vključili še gradivo iz prvega albuma.

Ljubljanski koncert je bil moje tretje koncertno srečanje z The Cult. Prvič sem jih gledal na turneji ob albumu Ceremony (kot predskupina so igrali Thee Hypnotics, katerih Jim Jones zdaj vodi vrhunske rock'n'rollerje Jim Jones Revue). Drugič pa v začetku leta 2000 na festivalu Reading, ko sta Astbury in Duffy pokopala bojno sekiro in so The Cult začeli ponovno koncertirati. V primerjavi s temi nastopi je bil ljubljanski daleč najbolj koheziven, najbolje strukturiran in izvedbeno najbolj prepričljiv. Odzivno ljubljansko občinstvo je s svojim spontanim odzivom in naklonjenostjo skupini prispevalo svoj delež lepe emocije in je pomagalo, da koncertna izdaja pesmi v določenih trenutkih preseže zanesljivo, a predvidljivo reprodukcijo pesmi, kakršne so nastale na studijskih posnetkih. The Cult so se predstavili kot bend, ki suvereno izvaja svoje pesmi, ki koncert podaja s kontrolo (sedanja zasedba ni zaman najbolj obstojna zasedba v skorajda tridesetletni zgodovini skupine), a ki se po drugi strani, čeprav so v Šiški imeli vse potrebne predpogoje, ne more odlepiti v višjo dimenzijo koncertne izvedbe, kjer energija in emocija skupine in občinstva lahko ustvarita posebno doživetje. Rutinski, discipliniran koncert, katerega višek je bil v izvedbi pesmi She Sells Sanctuary. 

Hard rock zahteva kontrolo, ki so jo The Cult imeli, toda od rock'n'rolla se pričakuje, da stvari na odru navidezno uidejo kontroli. The Cult so imeli rock, ampak v kraljestvo resnično zapomljive rock'n'roll izkušnje se jim v sredo zvečer v Šiški ni uspel premakniti.