The Cyclist v BiKoFe-ju

Bi Ko Fe, 13. 9. 2013

Kje tiči razlog, da se nas je na sinočnjem nastopu The Cyclista v Bikofeju zbrala le peščica elektronskih zanesenjakov, lahko le ugibamo. Morda je bilo krivo vreme, morda košarka in jugo pjevalice na bližnjem Kongresnem trgu, deloma najbrž tudi praktično neobstoječa promocija, saj se je Cyclistov nastop precej skromno oglaševal le na Facebooku. Ob napovedi njegovega prihoda smo se tudi tisti, ki nas je očarala njegova samosvoja in zanimiva plesno-elektronska estetika, spraševali, ali sploh vidimo prav. No, videli smo prav in pred Bikofejem se je nas zbrala peščica elektronskih entuziastov, ki se bomo v prihodnosti lahko hvalili s prisotnostjo na razmeroma ekskluzivnem nastopu producenta s potencialom za preboj med najzanimivejše sodobne elektronske kreativce.

Razlog, da je severnoirski producent Andrew Morrison alias The Cyclist širši publiki zaenkrat še razmeroma neznano ime, se bržkone skriva tudi v tem, da je nase opozoril šele pred slabega pol leta. Svoj prvenec je sicer res lansiral že pred dvema letoma, ker pa ga je objavil v vsega sto kasetnih izvodih, ni presenetljivo, da je tako rekoč neopazno zbežal mimo radarjev tudi tiste bolj angažirane publike. Se je pa to spremenilo v letošnjem marcu ob izidu njegove druge plošče 'Bones in Motion', ki je dvignila precej prahu pri bolj elektronsko specializiranih spletnih medijih, hkrati pa so ji pohvalne recenzije namenili tudi glasbeni portali, ki spremljajo aktualne, ne nujno zgolj elektronske glasbene trende. Čeprav Morrison tudi sam pravi, da je s ploščo ciljal na posluh privržencev plesne glasbe, njegova estetika ponuja več kot »le« konzervativno krmo za rejverje. To je mogoče razbrati že iz raznoterih muzik, ki so kalile njegov glasbeni okus. Na eni strani so ga navduševali glasbeni ekscentriki tipa Throbbing Gristle in Cabaret Voltaire, na drugi krautrockerji, med katerimi izpostavi zasedbo Faust, na tretji strani pa ne skriva navdušenja nad britanskimi posebneži, kot so Aphex Twin in dvojec Boards of Canada.

In res, lepo iztočnico za Cyclistov sicer precej bolj posodobljen izraz ponujajo prav slednji. Topla, nostalgično zveneča analogna melodika že na prvi posluh prikliče v spomin Boards of Canada, medtem ko ga z Aphexom Twinom druži očitna ljubezen do zanimivih kontrastov – na eni strani spoliranih sintetičnih linij in na drugi ušesa prebadajočega hrupa, ki se (na plošči) pogosto znajde na meji slušno vzdržnega. Menda je ta hrup deloma preprosto posledica njegovega ustvarjalnega procesa, saj je del skladb posnel neposredno na trakove, to pa je za seboj pač potegnilo »trakovsko« zaprašen zvok. Da mu je ta zvočnost tudi sicer blizu, potrdijo skladbe, kjer so hrupne linije dodane umetno. Prav dimenzija teh hrupnih dodatkov pa je bila verjetno tudi najopaznejši odmik v njegovem sinočnjem setu, kjer je bil zvok v primerjavi s tistim s studijskih posnetkov precej bolj »čist«. Posledično je bolj do izraza prišla očarljiva melodika, ki v Cyclistovem izvirnem izrazu nedvomno pusti enega močnejših vtisov. Ker je v koncertnem pojavljanju pravzaprav šele v svoji skoraj začetniški fazi in ker njegove skladbe stojijo same zase, bi nekako pričakovali, da bo set bolj razdrobljen. Toda sekvence s plošče 'Bones in Motion' je s kontrolorjem spretno povezal v tekoč, lepo izoblikovan scenosled nostalgične melodike, ovite okoli housey ritmov, včasih vpetih v bolj tehnaško repeticijo, spet drugič v hipnotične trensersko obarvane linije. Torej glasba, ob kateri se ni bilo mogoče izogniti želji, da bi jo slišali v klubskem, plesnem okolju, a hkrati tudi glasba, ki ponudi veliko in še več tudi »zgolj« skozi izkušnjo poslušanja.