THE KOJN, IT'S EVERYONE ELSE

Gromka, 16. 12. 2016

Petek je bil tokrat brezkompromisno rezerviran za sprejem delno izgubljenega domačega dueta It’s Everyone Else v Gromki. Pika Golob in Lucijan Prelog sta se, slab mesec po izdaji svojega tretjega albuma Heaven is an Empty Room, ustavila tudi na našem koncu. Pri obujanju bolečih spominov na še ne preteklo leto 2016 pa sta ju podprla The Kojn.

Obe imeni sta že prav neotesano namigovali, da bo to en prav besen dogodek. Obe zasedbi namreč gradita svoj nastop, tako zvočno kot vizualno, na polju agresivnega, besnega, histeričnega. Nikoli ne gre samo za predstavitev glasbe, pač pa za manifestacijo vsega občutenega skozi vseobsegajoč, lahko bi rekli interaktiven performans. Bilo je jasno, da nam bo kljub nizkim decembrskim temperaturam še kako vroče.

Da je temu res tako, je nakazovala že postavitev “odra”, ki ni bil zares oder - vsi smo namreč stali na isti višini, na višini tal. Taki nastopi v živo so ena ključnih značilnosti It’s Everyone Else in predvsem kažejo na njuna prizadevanja gradnje mikroskupnosti, na težnje po zbiranju podobno mislečih za nadaljnje udejstvovanje v boju proti vsem grdobijam tega sveta. Koreografija je jasna: začni pri sebi in nato pojdi med ljudi. Vendar pa o tem še nekoliko več kasneje ... zdaj začnimo na začetku.

Najprej sta pododrje zavzela The Kojn. The Kojn sta zdaj že stara znanca podzemnih nojzerskih srečanj, pred kratkim smo jima  prisluhnili tudi v Jalla Jalli, ob boku avstrijske zasedbe Bug. Kakorkoli že, petek sta otvorila slušnemu aparatu prav nič prijazno, od samega začetka pa čisto do konca sta namreč predvsem razturavala svoje inštrumente. Naveza bobnov in kitare s spremnim katarzičnim dretjem se je izkazala za nadvse sproščujočo, z vsakim nadaljnjim izpustom zvoka je namreč prišlo do množenja srečnega nevrotičnega premikanja po plesišču.

Na ta nastop niti ne smemo gledati skozi prizmo ozke zvočne predstavitve, saj to ni bil koncert, namenjen podajanju popolnih not glasbenim gurmanom. Šlo je za surovo, agresivno predajo najbolj prvinskega občutenja mizernega vsakdana. Četudi bi lahko rekli, da tehnično ni šlo za najbolj dovršen nastop, da The Kojn niti nista bila najbolj usklajena, da so nas rafali bobnanja enkrat zagrabili, kot je treba, čez minuto pa vrgli v neznano, pa ne moremo reči, da skozi vse to nista prišla do tistega najbolj pomembnega: živalsko sta nas pretresla in predvsem sprostila svojega duha. Njun nastop bi lahko primerjali s koncerti Lightning Bolt, namesto basa si morate sicer predstavljati kitaro, a vseeno ... Ko The Kojn uspe priti do točke, na kateri te boben pridrži v šahu, pa čeprav le za kratek čas, te intenziteta preplavi v povsem enaki maniri.

Po kratkem premoru sta se nato med nami pod odrom končno znašla It’s Everyone Else. S predstavitvijo svojega tretjega albuma Heaven is an Empty Room sta zasedla svoji poziciji za sintetizatorji zvoka in mikrofoni in še preden smo se vsi ostali uspeli udobno namestiti, sta Pika in Lucijan že začela razbijati naše iluzije o zgolj stanju in opazovanju. Že ob prvi skladbi je bilo jasno, da gre zdaj zares in da je čas, da se vsi zbrani pridružimo kaotičnemu poplesovanju poga. Performativni koktejl  hardkorovskega vokala, plasti sintetiziranega zvoka, ujetih v zanko kričanih sporočil, in agresivne telesne prezence, se je kakor virus razširil med zbrano družbo v Gromki.

No, čeprav se je zdelo, da vse teče kot namazano, da je na mizi vse, kar zadovolji in pospremi posameznika k užitku ob lastni agoniji, je nekaj brez dvoma umanjkalo. Za prvo polovico koncerta bi lahko rekli, da ni prišla do svojega polnega izraza, bodisi zavoljo prenizke glasnosti bodisi zaradi česa drugega. Zdelo se je, da bi morala njuna muzika na tej točki že dodobra zagrabiti posameznika prav z vsemi svojimi kremplji, a nas je še vedno puščala nekje vmes, med premišljevanjem, zakaj že ne zagrabi, in kaotičnim postopanjem, ki se mu nikakor ni dalo upreti. No, k sreči se je v drugi polovici koncerta nekaj vendarle spremenilo in nas opomnilo, da so bile vse skrbi odveč - It’s Everyone Else still has it – namreč moč, ki te povleče v vrtinec ob zdaj končno primerno glasni različici razdejanja. Razdejanja, ki kriči na vse, kar naj bi bilo narobe, in se nikoli ne ustavi. Ko se ustaviš, je konec igre, umreš.

Sporočila so bila predana in telesca prisotnih dodobra razgreta, ko je publika še zadnjič kot rešeto kletke objela nastopajoča leva in ju po bisu le obotavljaje se spustila na prosto. Koncert je kljub vmesnim pomislekom, morebitnim tehničnim in podobnim težavam izpadel, kot so narekovala pričakovanja: kot prava neprizanesljiva budilka, ki je v našem času in prostoru še kako potrebna.