The War On Drugs

Ljubljanski grad, 6. 6. 2012

Včeraj se je v Ljubljani zgodil poseben koncert. Zasluge zanj gredo seveda predvsem nastopajočim, vendar pa hkrati tudi Bubi, ki jih je postavila na oder sredi atrija ljubljanskega gradu. Dejstvo je, da lokacija in atmosfera predstavljata ogromen del koncertne izkušnje, na kar v Sloveniji vse prepogosto pozabljamo, vsaj sodeč po količini koncertnega stiskanja v neosebnih, klavstrofobičnih in zakajenih prostorih. Upamo, da bo dotični koncert spomnil, da se da pod zvezdami uživati tudi ob kvalitetni glasbi, in odprl vrata podobnim dogodkom v prihodnosti.

Sicer pa je večer otvorila zasedba Karmakoma, ki jo poznamo predvsem z lanskoletnega Klubskega maratona. Trio je v kar dolgih 45 minutah predstavil svojo interpretacijo modernega žagajočega rokenrola, ki je bil v enih trenutkih precej prvinski in surov, v drugih pa funky in groovajoč. Karmakoma sicer svoj zvok barvajo s klaviaturami in sampli, pa tudi z občasnimi dub in post-rock prebliski, ki med živim nastopom še najbolj vzdražijo poslušalčeva čutila. Tehnično so fantje solidni (vokal je jasen, dikcija je dobra, obvladanje inštrumentov na nivoju), vseeno pa so zaenkrat še trdno zasidrani v solidni sredini, ki seveda sploh ni slabo izhodišče za prihodnje iskanje izraznih presežkov.

Adam Granduciel in ostali trije člani The War On Drugs so na oder prišli malce čez deseto in na njem ostali uro in tričetrt, v tem času pa odigrali 13 pesmi. Njihov v americani utopljen modroovratniški rokenrol je kot narejen za žive nastope in tudi tokrat nas ni pustil hladne, čeprav je na grajskem dvorišču kar malce neprijetno pihalo. Med sprehodom po kvantitativno precej skromni diskografiji zasedbe smo slišali odmeve Dylana, Pettyja, Springsteena, pa tudi kakšnih malce bolj zasanjanih aktualnih kitarskih zasedb. Pesmi so se v slapovih feedbacka nekajkrat skorajda neopazno prelile druga v drugo, večkrat pa je Adam premor med komadi izkoristil za godrnjave, a precej zabavne dovtipe. Precej problemov je imel z uglaševanjem svoje kitare, nikakršnih problemov pa ni imel pri sami izvedbi komadov. Z užitkom nam je postregel z mnogimi solažami in razpotegnjenim džemanjem, njegov vokal ni bil prav nič dylanovsko lenoben in površen, nasploh pa je bila tudi celotna zasedba dobro uigrana. Opazen je bil predvsem klaviaturist, ki je zvočno sliko tako dobro zapolnjeval, da si je bilo včasih kar težko predstavljati, da pred nami stojijo le štirje glasbeniki in le en kitarist.

Med vrhunce koncerta bi lahko uvrstili sončna štiklca Comin' Through in Buenos Aires Beach, pa visokooktansko Baby Missiles ter prepoznavni pesmi Best Night in I Was There, vredno pa je omeniti še, da smo slišali tudi priredbo komada Pagan Place škotske zasedbe The Waterboys. Ljudi se je mogoče nabralo malce manj od pričakovanj, a vseeno dovolj. Vse skupaj se je zaokrožilo z razpotegnjenim in hipnotičnim zaključnim džemanjem, ki je lepo podčrtalo večer glasbe, ki je hkrati spodbujala vratove k miganju in poslala misli na virtualni roadtrip po širokih cestah ZDA.