TIM HECKER, CHRISTIAN KROUPA

CUK Kino Šiška, 27. 9. 2016

Foto: Matevž Čebašek

Po ogrevalnem koncertu Sebastiena Benoitsa in Takamija Nakamota, ki se je zgodil v prvi polovici meseca, se je glasbeni del letošnje izdaje festivala Sonica zares pričel šele včeraj, ko sta v veliki dvorani Kina Šiška nastopila domačin Christian Kroupa in Severnoameričan Tim Hecker. Hecker, ki je z diskografskimi presežki, kot sta Haunt Me, Haunt Me Do It Again in Ravedeath, 1972, v zadnjih petnajstih letih pustil velik pečat v miljeju ambientalne glasbe, je enkrat že nastopil na Sonici, tokrat pa se je vrnil na krilih plošče Love Streams, ki je izšla spomladi.

Že pred samim začetkom dogodka je zbrane razveselilo dejstvo, da bo dogodek potekal v zgornjem nadstropju - glasba, vredna katedral, je dobila Katedralo. Odločitev, ki jo pozdravljamo in ki bi jo bili veseli tudi ob nekaterih drugih priložnostih, je bila še toliko bolj navdušujoča, ker obiskovalcev ni bilo ravno na pretek. Vseeno je na Kroupin nastop počasi prikapljalo kar nekaj glav, ki so bile priča suverenemu setu mladega glasbenika. Svežina in raziskovalna žilica, s katerima se je Kroupa predstavil tudi na Klubskem maratonu, sta v njegovem ustvarjanju še vedno prisotni. Glede na spremni tekst je bil nastop močno prepleten s Christianovim prihajajočim albumom, ki bo, po slišanem sodeč, napolnjen z razgibanimi zvočenji in preboden s temačnimi zvočnimi okruški.

V dobrih petinštiridesetih minutah je Kroupa svoj zvok gradil počasi, a vztrajno. V prvem delu smo slišali zborovske semple, ki so jih s presenetljivo perkusivnostjo presekali najdeni zvoki, ti pa so se potem sčasoma umaknili grmečim basovskim linijam. Trenutki hrupa, ki so občasno zarezali v gmoto zvoka, so stopali po tanki liniji med učinkom pozitivnega šoka in nelagodjem previsoke glasnosti. Kmalu je dvorano napolnil repetitiven motiv, nad katerim je Kroupa pazljivo oblikoval zvočno krajino, ki se je iz poglavja v poglavje prelivala postopoma, a skoraj nikoli na monoton in dolgočasen način.

Jedro Kroupinega nastopa je bil tudi njegov vrhunec. Takrat se je namreč poigraval z najrazličnejšimi zametki beatov, ki so za trenutek prejeli vbrizg življenja, a se potem v naslednji sekundi spremenili v delce prahu, ki lebdeči obstanejo v snopu svetlobe. Ko se je ta igra z nostalgijo in minljivostjo spremenila v dejanski ritem, je bil urok prekinjen. Tovarniški marš, ki je zaznamoval zadnji del nastopa, je bil zvočno sicer precej učinkovit, s svojim gomazenjem je spominjal na najtemačnejše odseke odličnega soundtracka letošnje serije Stranger Things, a v končni fazi malce preveč razsekan, da ne bi pozornost za kratek čas vseeno odplavala drugam. Z drugimi besedami, šlo je za glasbo na visokem nivoju, ki pa bi za izpolnitev svojega najvišjega izkustvenega potenciala potrebovala vizualno spremljavo ali pa, kar je glasbeniku verjetno bolj v interesu, še kanec dodatnega premetavanja kompozicij in zvokov.

Če je Kroupa s svojo glasbo vzbujal zavestne asociativne premisleke, je glavni akter večera nato dregnil v nezavedno. Hecker je odkril recept, s katerim zvoke spreminja v občutke, barve in spomine. Seveda, lahko bi zapisali, da je uvod nastopa postopoma prešel v vrvež, ki je spominjal na Glassov Koyaanisqatsi, da je nek pasus v svoji odzvanjajoči ritmiki zvenel kot bratranec pesmi projekta Forest Swords, da je Hecker svoj glasbeni ep vmes presekal s tako rekoč rockovskim kitarskim vzorcem in da mu je sledilo skorajda postrockovsko stopnjevanje. Pa vendar bi predolg postanek pri taki analizi pomenil, da je bistvo koncerta okrog nas naredilo dolg ovinek.

Heckerjev nastop v megleni temi, ki so jo osvetljevali le drobni žarki svetlobe iz skrbno pozicioniranih luči, je bil namreč precej več od seštevka svojih zvočnih gradnikov. Na začetku se je kot počasen sončni zahod pogreznil nad zbrano publiko, ki se je v poljubnih pozah razmetala po tleh prostorne in relativno prazne dvorane, ter jo potem držal v transu vse do zaključka precej kratkega performansa. Če smo ob glasbi Kroupe premišljevali o filmih, je Heckerjeva na nek način bila film, saj je omogočala in spodbujala popolno potopitev vase. Njen učinek je bil telesen, raztrganine v blaženem valu zvoka znotraj transa so namreč sprožile resnične fizične trzljaje in ostale reakcije. Enkrat je repetitivno zvočno kapljanje pričaralo občutek nevihte, ki udarja po strehi, drugič je zamolklo dromljanje za trenutek izrisalo skico bledega spomina neke specifične vožnje z avtobusom leta nazaj.

Letošnja Sonica se je torej začela odlično. Ali bodo tudi ostali dogodki na tako visoki ravni, pa se lahko na lastne oči in ušesa prepričate že jutri in nato še v petek.