TOBY DRIVER trio + NICK HUDSON

Recenzija dogodka
12. 2. 2016 - 14.30

Menza pri koritu, 10. 2. 2016
foto: Aleš Rosa

 

V sredo se je v soorganizaciji Škuc Bube in Defonije odvil koncert aktualnega solo projekta Tobyja Driverja, masterminda proslavljenih, a kronično premalo poznanih in podcenjenih Kayo Dot, ki je tokrat k nam prišel z minimalističnim triom in svežnjem mračnih gotskih balad. Driver je v teh krajih s Kayo Dot nazadnje igral leta 2011, na krilih plošč Stained Glass ter stranskega kompozicijskega projekta Tartar Lamb II, ki so ju ob podpori Jeremiaha Cymermana predstavili v klubu Channel Zero. Nekaj let kasneje pa se je pojavil tudi v vlogi live basista priljubljenih Secret Chiefs 3. Trenutno ujet v nekakšen limbo pred izdajo nove Kayo Dot plošče maja meseca pri založbi Flenser ter, kot smo izvedeli v včerajšnjem intervjuju, tudi v precejšnji finančni in brezdomski stiski, se bo po evropski turneji mudil dober mesec in pol. Skladbe, ki smo jim prisluhnili v sredo, pa bodo prav tako izšle pri Flenser, in sicer septembra.

Ljubljanski večer je bil osmi turnejski dan, koncert pa je otvoril Nick Hudson, ki tokrat ni igral napovedanih orgel ali klavirja, temveč je v triu prispeval zgolj občasne spremljevalne vokale, v solistični verziji pa ponudil nekaj precej generičnih »singer-songwriter« komadov s kitaro in glasom. Če so Driverjeve balade, kot bomo izvedeli kasneje, premogle neizpodbitno težo, tenzijo in karizmo, pa je bil Hudson v načinu sestavljanja in podajanja pesmi le preveč naiven v tem, kar konstituira dober napev, sosledje akordov in kresanje močnih verzov v strunsko prepletanje. Stvar je postala rahlo bolj intrigantna šele pri zadnjem komadu, ko je bilo v tekstu moč zaznati nekaj biblično peklenskega podobja in je nasploh slišano premoglo nekaj več karakterja.

Sicer so kratek nastop Hudsona od začetka pestile zvočne težave hišnega ozvočenja, za katere smo ugibali, ali so rešljive ali nerešljive narave, sčasoma pa se je zvok unesel. Žal tudi nastop Driverjevega tria ni bil brez njih, a sama narava le-teh je postala bolj ambivalentna. Seveda so bili prisotni občasni vdori »nezaželene« mikrofonije, skrajno sub-basovska zvočna slika pa je dogajanju pridala rahlo klavstrofobičen in hermetičen aspekt, o katerem še nekaj več kasneje.

Začeli so s skladbo »The Scarlet Whore«, ki ji je ob tej priložnosti Driver dodal podnaslov »and her dealings with shit«. Sicer pa sem ob evokaciji crowleyanske figure Škrlatne Ženske takoj pomislil na Jasona Byrona, ki pogosto prispeva večino tekstov za Kayo Dot že od samih začetkov in tudi pred-začetkov v obliki kultne zasedbe Maudlin of the Well, katere član je bil, preden se je povsem posvetil študiju različnih vej magike in ezoterizma. Takoj je bilo jasno, da gre ob tem korpusu skladb za hudo mračno, melanholično in osebno zadevo. A slišni obup, pobitost, nemara celo otrplost so bili tudi nekako privzdignjeni in megleni. Specifična avant-goth baladnost, ki jo v različnih oblikah poznamo z malodane vsake Kayo Dot plošče se je tukaj še oklestila, se povečini otresla odprtejše harmonične klime in se solidificirala v napeve, zgrajene okrog astralno-otožne Driverjeve pretanjene kitarske igre in tipičnih androginih vokalov, s sklici tako na Björk kot Petra Steela. Vse to pa potopljeno v meglico minimalističnih matričastih basov in sintovskih akordov na stelji skopih in potopljenih bobnov. Jošt mi je po koncertu rekel, da je zaradi vprašljive zvočne slike imel kar nekaj težav s približevanjem materialu, sam pa sem v tej nedostopnosti in odtujitvenem momentu prepoznal tudi določeno kvaliteto, za katero puščam v zraku, če je bila zares hotena ali ne ...

Vmes se je znašel kratek intrigantnen interludij bolj ritmično proste narave med bobnarjem Keithom Abramsom in Driverjem, večino časa pa je atmosfera ostajala težka, počasna, neizprosna in na robu. Anti-vrhunec, tudi v smislu vzpostavljenega zvoka, je koncert dosegel v zadnji skladbi »Boys on the Hill«, ki je v piscu vzbudil srh ob razbiranju verzov o ognju na hribu, ki ga subjekt opazuje skozi svoje okno, a je obenem tam, zažigalec in opazovalec svojega oddvojenega telesa. S to - vsaj meni sugestivno - referenco na pogosto rabo tehnik astralnega potovanja in lucidnega sanjanja iz prve faze Driverjeve ustvarjalne kariere se je zaključil glavni del. A smo bili za bis deležni ekskluzivne in delovne izvedbe novega Kayo Dot komada s prihajajoče plošče. Čakamo.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Jošt? Kateri Jošt, Aleš Jošt?

ja dijopovero, Jošt Schwarzkobler ane, kej ni jasno ...

Komentiraj

Stara, arhivska, spletna stran.