Torkova defonija z The B. Bees in Obake

Klub Gromka, 16. 12. 2014

foto: Federico Pedrotti, arhiv defonije

Torkov večer na defoniji je ponujal nekaj dislociranosti glede na 'žanrske' dosege muzike, ki jo je ponujal. Upamo si namreč reči, da je na obisku koncerta umanjkala žanrska publika, četudi o sludge metal sceni pri nas avtor recenzije ne ve nič in želi žanrske predpostavke muzik navadno ignorirati. Vseeno smo bili o dogodku zadostno obveščeni vnaprej in tokrat ga je brez decibelnih rezerv pomagal opredeliti tudi kontekst domače spremljevalne zasedbe.

The B. Bees sta namreč napovedane Obake primerno zapeljala v počasen, glasen in osredotočen, obenem pa tudi minimalističen špil. Pod tem imenom sta nastopila Jaka Berger na bobnih in Vitja Balžalorsky na kitari oziroma kitarskih efektih. Oba sta se izognila tehniškim detajlom in podala predvsem zvokovno obeležen špil s premiki med nekakšnimi sicer prav nič agresivno ločenimi bloki. Tako je glasen šum na primer prekinil udarec bobna, ki pa je s počasno repeticijo pomenil le nastop novega, bolj kitarsko bučnega bloka, a je celoten nastop vendarle tudi imel svoj razvoj. Določena statičnost take blokovske igre je namreč kot dinamičen moment vpletla neko napetost, ki bi se lahko kadarkoli razpletla v žanrsko bolj opredeljenem izbruhu, ki pa je ravno ostal v suspenzu. Oziroma, B. Bees sta z zvočno abstraktnimi elementi nekako pričarala dostopen in preprost ambient, pač ustrezen za temačen, zamolkel in mogočen večer, kakršnega so obetali Obake.

V tem smislu pa je realizacija ostala precej mehkejša od omenjenih obetov. Obake, ki jih je pričujoči radio v dnevih pred dogodkom ustrezno obdelal, namreč v dveh diskografskih izdajah ponujajo brutalen in mogočen zvočni zid z zamolklim vokalom in basovsko ukoreninjenostjo v epski pesemski formi. Tako so na podlago nadzorovane nedoločenosti in napetosti, ki jo je ustvaril uvodni duet, Obake zarezali bolj določeno. A mehkeje, kot se je napovedovalo. Zvočno korekten špil je občasno na primer najedal nekoliko neustrezen vokal, ki pa ga je pred šibkostjo vseeno reševala raba bolj rezkih pevskih tehnik. Nato pa je po določenem času izstopila pesemska forma, ki se je na ravni komadov počasi zapletla v rutino, ki je tudi v koncertu kot celoti nič ni zmotilo. Prišli smo zaradi obetov kruleče, ritualne in brutalno fizične igre, kakršno smo na lokalni ravni v preteklosti lahko uživali na primer pri Zeni Geva. Dobili pa smo zadovoljiv koncert, katerega vtis je prešel kar s koncertom samim. In če to ni izključno problem naših pričakovanj, potem pomanjkljivost torkovega koncerta pripisujemo predvsem minimalni doživetosti benda, ki je koncert izpeljal, a na precej varen in nerazburljiv način.