Trobecove krušne peći + Borghesia

Kino Šiška, 29. 10. 2015

Razne oživitve preminulih legendarnih zasedb že dolgo niso več novost niti pri nas. Seveda recenzija koncerta ni pravo mesto za iskanje vzrokov splošnega pojava, je pa lahko mesto za reproduciranje nekega mita, ki pojav spremlja. Recimo tako: jugoslovanski novi val vstaja od mrtvih zaradi tega, ker osvoboditev, po kateri je klical, kljub začasnemu videzu ni zares nastopila. Ali še: revolucija v alternativni sceni se ponovno obuja zato, ker je ostala nedokončana. Njenemu klicu po spremembi je sledila lažna sprememba. Veliki nosilci tukajšnje glasbene alternative osemdesetih so ponovno nazaj – zato ker jih čas znova potrebuje. Tako nas džingl na včerajšnji prvi ljubljanski koncert ponovno prebujene Borghesie ne vabi s protestnim pismom palestinske mladine, ki predstavlja aktualen album povratniške zasedbe. Ne, ob vabilu na nedavni koncert v Kinu Šiška nas je bilo treba spomniti na to, da danes spet »ni upanja, ne strahu«. Je šlo na preteklem dvojnem koncertu tako za vrnitev osedemsetih, katerih podtalno sporočilo se potlačeno danes vrača v nerealizirani aktualnosti? Ali pa gre za čisti marketing, ki se pač zaveda, da je zgodovina Borghesie večja od vsega, kar nam ima ta zasedba ponuditi danes? Nas marketing vrača v imidž osemdesetih ali pa se njihovo politično sporočilo vrača v naš sedaj?

Zunanja koreografija včerajšnjega večera se je bolj nagibala k prvi možnosti. Kino Šiška je stavil na legendo, temu prilagodil glasbeno ozadje spodnjega in zgornjega kafiča, vsemu skupaj pa se je očitno prilagodila tudi publika. Med njo je celo podpisnik te recenzije spadal v mlajšo manjšino obiskovalcev. Kljub temu pa se zaradi tega ni nič kaj posebnega spremenilo – nenazadnje je klientela alternativcev iz osemdesetih na sceni že ves čas, zato je včeraj motila kvečjemu odsotnost bolj aktualnega poslušalstva, za katere si marketing niti ni preveč prizadeval.

Vsemu skupaj pa ni sledilo tudi dogajanje na odru, ki sta si ga delili dve v mnogočem precej različni zasedbi. Zagrebški petčlanski Trobecove krušne peći sodijo med tiste povratnike, ki na videz zgolj popravljajo krivico svoje mladosti in oživljajo material, ki v njihovem prejšnjem času ni doživel zares redne diskografske izdaje. Če se pisec ni zmotil preveč, je bilo tako tudi z odigranim materialom: funkoidne, basovsko repetitivne vinjete z objestno kitaro in ekspresivnimi, natrganimi besedili. Brez pankerskih cunj, v novovalovskih suknjičih se je peterica odela v tisto slavno pozo prisilnega jopiča, iz katerega se mukoma, ob recitalu pank poezije, s telesnimi krči in nikoli popolnoma razpuščeno, želijo iztrgati telesa performerjev. Vendar ima vsa ta minimalistična in narejeno sramežljiva ikonografija ob igranju starih pesmic, brez resnično preživelih hitov, vseeno nekak osvobajajoč občutek. Trobecove krušne peći so igrali kar so pač znali, se v to popolnoma vživeli in kakršenkoli namig na starost protagonistov je bil z odra pregnan že v prvih minutah nastopa. Bend je bil svež ravno zato, ker se ni trudil biti svež – za povrh pa je postalo še jasno, da marsikatera značilnost Trobecovega vala v teh anahronističnih časih sploh ni zares tako anahronistična. Kar se pisca tiče, bi tam lahko bili tudi Goribor – poplesavanje ob prepričljivem nastopu je bilo zagotovljeno za vso publiko. Paradoksno so tako Trobecove krušne peći izpadli, kot da se prav oni s svojo preteklostjo prav nič ne obremenjujejo – ta jih verjetno nikoli ni čisto zapustila. Pa še prekleto sveže zveni.

Nekoliko več problema imajo s svojo preteklostjo Borghesia. Njihov nastop je večinoma temeljil na novem materialu, torej plošči And Man Created God. Plošči, ki je s pomočjo Žižka, palestinske mladine, semplerja in sodobno produkcijo zlahka vstopila v nov čas in predstavila neko novo zasedbo s starim imenom. Precej suvereno lahko pisec zatrdi, da je pri tem za materialom stalo jedro Borghesie – Aldo Ivančič in Dario Seraval. Odrska prezenca prvega predstavlja zgolj minimalistično sedenje pri električnih tolkalih. Prezenca drugega je stisnjena med dve dekleti in, na srečo benda, zgolj občasno skače v vlogo frontlajnerja. Vloge so tu porazdeljene nekoliko bolj kompleksno. Kitarist Mazi sicer nevsiljivo opravlja svoje delo nekje na robu, medtem ko Irena Tomažin in Jelena Rusjan z odra izžarevata erotizem oziroma sta na odru v funkciji, da izžarevata erotizem.

V preteklosti je sicer živa Borghesia ubrala bolj raznoliko postavo, aktualna inačica pa ustreza tudi precej določeni ikonografiji. Vanjo so zelo sramežljivo vključili tudi dejstvo, da sta obe spremljevalki tudi sami glasbenici, najizraziteje tako, da so dali Ireni odpeti uvod v pesem 194. Vseeno Borghesia tako po imidžu kot po muziciranju, kljub kontroli in očitni definiranosti vlog, v svoji novi podobi pravzaprav zveni prav spodobno. Ni pa jasno, zakaj se morajo zraven še siliti z repertoarjem osemdesetih, pa še tem skrčenim na nekaj ponarodelih hitov, sicer z dodatkom novih vokalov, a ob hkratni prevladi starih ritem in sintesajzerskih matric.
     
Obujanje Borghesie tako ni najbolj razjasnjena poteza. Na eni strani gre za spodoben bend, v katerega bi predvsem mlajši članici znali dodati še kaj, vsaj na ravni izvedbe, če sta očitno izpostavljeni tudi na ravni podobe. A gre tudi za precej ponesrečen revival, ko se bend loti starih pesmi. Popolnoma na mestu je, da se loti svoje politične aktualnosti skozi pristop starih alternativcev – a spet ni jasno, kakšno vlogo želijo pri tem dati aktualnejšim članom svoje koncertne zasedbe. Koncert Borghesie v Kinu Šiška, če odmislimo zgrešeni džingl, je bil tako povsem spodoben koncert z manjšimi spodrsljaji. V večjem delu. V manjšem delu pa je bil tudi poizkus oživitve legende, ki pa je izgledal precej klavrno. Da ni upanja, ne strahu, smo bili včeraj tako obveščeni kar dvakrat, drugič v drugem bisu očitno navdušene publike. A druga ponovitev je spomnila pisca na neko še precej bolj arhaično pesmico iz obdobja slovenske romantike, s katero bo zaključil tole obnovo. 

»Sem dolgo upal in se bal, slovo sem upu, strahu dal. Srce je prazno, srečno ni – a osemdesetih obujati več ne želi.«