Trus! in Kleemar

Klub Gromka, 20. 12. 2013

Ob nastopih domačih glasbenih ustvarjalcev recenzenti vse prevečkrat tarnamo bodisi čez neodzivnost ali pa zadržanost domače publike. No, pred petkovim dogodkom v Klubu Gromka, ko so na novi koncertni serialki spletne trgovine in platforme domačih založb Indie-Grad nastopili Trus! in Kleemar, je bilo že v zraku čutiti, da bo tokrat nekoliko drugače. Kaj točno je botrovalo optimističnemu občutku, ni povsem jasno, ne nazadnje je Trus! v zadnjem času ena koncertno najdejavnejših domačih zasedb, odkar je Kleemar bolj redno šarmiral po domačih klubih, pa je tudi preteklo kar nekaj vode. Za nameček gre za ustvarjalce, ki bi jim skozi žanrsko prizmo težko našli skupno izhodišče, in do nedavnega je oboje družila le izkušnja Klubskega maratona. Kleemar se je najglasnejši klubski karavani pridružil leta 2004, Trus! leta 2012, oboji pa so pri publiki pustili zelo dober vtis. Vsekakor lepa popotnica skupni novi plošči 'Banana Split', ki je v sozaložbi Moonlee Records in God Bless This Mess Records izšla pred nekaj dnevi. Še lepši pa je bil petkov promocijski koncert, saj je Gromka pokala po šivih, vročičen odziv publike pa je potrdil, da Trus! in Kleemar nedvomno sodijo med najzanimivejše domače glasbene ustvarjalce.

Prvi je na oder pod poveljstvom frontwomanke Jelene Rusjan stopil trojec Trus! s svojim prepoznavnim punkovsko ostrim alter rock/trashy synth-pop hibridom. Ob novih skladbah s plošče 'Banana Split' so odigrali še nekaj komadov z letošnjega samostojnega prvenca 'First Step'. Ker so nove skladbe že predstavili na recentnih koncertih, izvedbenih razlik med novim in starim materialom praktično ni bilo mogoče opaziti, postane pa v koncertni različici podoba nekaterih skladb opazno trša oziroma udarnejša. Jelenin bas je tudi zaradi dobrega ozvočenja tokrat zarezal še bolj do kosti. Sintetične linije Boštjana Simona, s katerimi  bodisi spretno plete melodične teme ali poudarja basovsko ritmiko, so zasijale tudi v nekajkrat presenetljivo distorziranih, a še vedno očarljivo opojnih izpeljankah. Za nameček je ponovno po svobodnjaško prepihal svoj saksofon, nekoliko v ozadju pa je skelet skladbam z razgibanim, dinamičnim bobnanjem postavljal nezmotljivi Marko Lasić. Nove skladbe v primerjavi s starejšimi ne prinašajo bistvenega odmika, toda učinkovite formule se pač ne menja. Ena od odlik trojca Trus! je namreč delanje dobrih komadov, ki na eni strani hitro obstanejo v ušesih, na drugi pa ponudijo tudi pestro in zanimivo zvočno izkušnjo. To je potrdil tudi glasen odziv napolnjene Gromke, ki je na Jelenin obraz privabil še širši nasmešek kot sicer. Bi se pa ob pogledu na odlično razpoloženo poplesujočo publiko v resnici najbrž smejalo vsakemu glasbeniku.

Smejalo se je tudi Kleemarju. Prvič v dveh novih skladbah, ki ju je posebej za to priložnost odigral skupaj s Trus! in ki ju ne boste našli na Banana Splitu. Prva je bila bolj kot ne tipično »trusovska«, medtem ko je bila druga, vsaj po osrednjem rifu sodeč, slišati kot zabavna, kul priredba kakšnega terasastega sintpopovskega hita iz osemdesetih. Tovrstnih glasbenih izkušenj Kleemarju seveda ne manjka, ne nazadnje je njegovemu razmeroma redkemu pojavljanju v zadnjih letih botrovalo tudi ustvarjanje z zasedbo Lollobrigida. Ker je s svojim solo nastopom brez premora nadaljeval neposredno za Trus!, se je publika v začetku opazno razredčila, zato je najprej kazalo, da so se koncerta vendarle udeležili predvsem privrženci bolj rockovskih muzik. Toda kmalu se je izkazalo, da je šlo le za obvezno čik pavzo, saj se je že pri drugi skladbi klub ponovno povsem napolnil.

Svoj set je tokrat sestavil le iz novega materiala, ki v primerjavi s Kleemarjevo preteklo izraznostjo prinaša opazno spremembo. Tudi v kontekstu koncertne pojavnosti. Iz njegovih zadnjih koncertov smo ga bili namreč vajeni v obliki tričlanskega benda, kar je botrovalo bolj (post)rockovski podobi, tokrat pa je ponovno nastopil sam, zato je bil, tako kot material z 'Banana Splita', tudi njegov nastop bolj klasično elektronski. Napoved predrugačenega oziroma novega izraza pravzaprav lepo napove že (samoironični?) naslov enega od novih komadov 'Bored of Canada', izpeljanke Boards of Canada. Nostalgične, melanholične, tople melodične sintetične linije res ne skrivajo podobnosti s kultnim škotskim dvojcem, toda hkrati je bila Kleemarjeva ritmika precej bolj plesno ustrojena. Morda je temu botroval tudi njegov bolj kot ne hipen odziv na poplesujočo publiko, saj je ritmika v primerjavi s tisto s studijskih posnetkov postala precej bolj izrazita, denimo nekje na sledi izraza, ki ga goji švedski mojster plesne hipnotike The Field. Ali je bil dober odziv na Kleemarjev set preprosto nadaljevanje odličnega razpoloženja, ki so ga ta večer začrtali že Trus!, ali indic, da se je publiki pač najbolj prikupil v svoji elektronski podobi, ni povsem jasno. Resnica je verjetno nekje vmes, sodeč po zahtevanem bisu, ki ga je elegantno rešil tako, da je odigral še enega svojih zgodnejših hitov, pa so ga privrženci očitno že močno pogrešali.