Tweak Bird

Menza pri koritu, 1. 2. 2013

V Menzi pri koritu sta ponovno nastopila Tweak Bird, ki sta že dobra znanca ljubljanske publike. Brata, ki intenzivno igrata po različnih turnejah, vključno z zasedbama Melvins in Tool, sta si od zadnjega nastopa na naših tleh nabrala dobro mero odrskih izkušenj. Pri bendu, ki da največ na odrsko interpretacijo glasbe, je koncertna kilometrina nadvse pomembna. Njuno ustvarjanje temelji na medsebojnem preigravanju in s tem imajo pesmi globoko v sebi karakter, ki najbolje zaživi med nastopom. Zato tudi ne preseneča, da se ne ubadata toliko z vsemi malenkostmi v pesmi ter kako zvenijo na plošči, saj jih kasneje na odru vedno znova predrugačita in nadgradita. A kljub temu da je za Caleba in Ashtona pomembno nastopanje pred publiko, sta enako dejavna tudi v studijskem okolju. Na tokratno evropsko turnejo sta namreč prišla z novo malo ploščo Under Cover Crops.

Prav odnos, ki ga Tweak Bird gojita do glasbe, privablja publiko na njune koncerte. Prepriča jih namreč interpretacija živega nastopa, ki temelji na interakciji med obema akterjema. Tweak Bird sta dva posameznika, a ju glasba združi v eno energijo, ki se pretaka med njima. Ta ni nikoli enosmerna in predvidljiva, a če se poslušalec prepusti njunemu nastopu, sluti, kam bo zašel naslednji tok zvočnosti. S tem se tudi on vključi v glasbo, saj ga zaobjame v njeni prvinskosti. In če je glasba prvinska, potem je tudi preprosta, kjer se njeni delci nenehoma dopolnjujejo in prelivajo na intuitivnem nivoju. Z drugimi besedami bi rekli, da se Tweak Bird bolj naslanjata na občutenje glasbe kot na njene matematične zakonitosti. Zato je njuna glasba tekoča, vsebuje svoj drive, ki odlično sovpada tako s stonersko estetiko kot hipijevsko svobodo. Kljub temu da sta glasna, hrupna, hitra ali počasna, vedno nosita element preprostosti, ki se kaže v srčnosti igranja. Torej, zakaj bi stvari komplicirali, če med seboj delujejo?

Predvsem pa njun nastop označuje energičnost igranja, bobnar Ashton igra na vso moč, obenem pa vseskozi lovi kitaro svojega brata z mehkejšimi prehodi, ki jim sledi novi agresivnejši del. Vidi se, da vseskozi komunicirata med seboj in gradita razvoj koncerta. S tem pa se lahko ujameta tudi v manjše pasti, saj se včasih med njima tudi kaj zalomi, kar seveda vpliva na tok igranja. Takih momentov je bilo na koncertu kar nekaj, presenetilo pa je, kako sproščeno sta reagirala takrat. V bistvu sta se vedno nekako skobacala iz trenutne zadrege, res pa je, da je v celoti zaradi tega trpela nasičenost celotnega nastopa. Eden od takih momentov, ki se je zgodil ob popolnoma napačnem času, je bil, ko sta dosegala tudi vrhunec nastopa, njuna glasba je dosegala skorajda transoidno obliko. Z odra je prihajala glasba v vedno večjih valovih, sledil je prehod v pesem Bunch O'Brains, a se je njuna komunikacija izgubila ravno na točki prehoda. Hkrati pa sta kot rečeno igrala po občutku kot recimo takrat, ko je Caleb s kitaro skorajda izginil, saj je bil ovit v odrsko zaveso in pod njenim plaščem nadaljeval z igranjem. Že pri poslušanju intervjuja istega dne se je slišalo, da sta fanta razpoložena in dobre volje. To se je kazalo tudi na odru, a žal sta morda ravno zaradi tega sčasoma izgubljala osredotočenost, koncert pa ostrino.

Pa vendar se zdi, da njun pristop do glasbe in igranja vsebuje to komponento občasnih spodrsljajev, ki se včasih prikažejo v večji, drugič v manjši obliki. Kot pričakovano sta koncert začela s krajšim preigravanjem, hrupnost je postajala vedno večja, dokler se ni preobrazila v pesem People iz nove EP plošče Under Cover Crops. Ta se je nadaljevala v Eternal Squaredance, ki pa sta jo zaigrala le za odtenek okoli refrena in že nadaljevala do nove pesmi. Njun koncert je bil tako sestavljen iz več različnih zvočnih sklopov, v katerih smo slišali pesmi v drugačnih oblikah kot tudi raznolika povezovanja med njimi. S tem je nastop postajal vedno bolj psihedeličen, glasen in nepredvidljiv. Na odru se brata Bird preslikata par desetletij nazaj, nekam v sedemdeseta leta, ko je rock postajal vedno trši in težji, hkrati pa nosil v sebi psihedelične širjave. Zato je bil na koncu T. Rex in Children Of Revolution nadvse primerna izbira.