Wovenhand + Marriages

Kino Šiška, 22. 4. 2015

Včerajšnji nastop v Kinu Šiška so zgolj s četrturno zamudo odprli Marriages, losendželeski bend, ki je na začetku meseca aprila povil plato Salome, z nje pa je bila predstavljenih tudi večina komadov, čeprav je v približno štiridesetminutnem nastopu v repertoar vstopilo tudi nekaj skladb s prve izdaje Kitsune, denimo 10 Tiny Fingers, ki so bili za tokratni nastop obteženi z močnejšim, skorajda že zategnjenim sludgeovskim drncem bobnov. Postrokovska tradicija in folkgazeovski sentiment, ki ju je frontmenka Emma Ruth Rundle s seboj prinesla iz svojih ostalih sodelovanj v Red Sparowes in The Nocturnes, sta kulminirala v nekakšno postpsihedelično gmoto zvoka, ki bi jo bilo mogoče povezovati tudi s kalifornijsko sceno nove psihedelije, na čelu z bendi, kot so Robedoor, na bolj kitarskih delih komadov tudi Magic Lantern, kar se tiče vokalnih izvedb pa nemara celo tudi s Topaz Rags, le da Rundle več stavi na čistost glasu, na njegovo neposredno vzpostavitev. Center zvočnega sunka nastopa Marriages je bil na začetku bobnarski set, sčasoma pa se je ta odpiral tudi nareverbirani kitari in vokalu, ki je nihal med šepetanji in petjem. Ravno to nihanje pa je mestoma povzročalo poslušalsko nelagodnost, vsaj v primeru tokratnega recenzenta je bilo tako, saj so bili prehodi izvedeni precej grobo. A tovrstna opazka je na mestu zgolj zaradi predhodnega posluha najnovejši plati, kjer vokal ostaja zamejen na določen del strukture komada, koncertna izvedba celotnega benda pa je nemara s svojo distorziranostjo melodičnih delov – ki jo je bend najbrž v večji meri vpeljeval zaradi benda, ki je nastopil za njimi – pritrjevala tovrstnim, dajmo temu reči bolj grobim vokalnim prehodom.  

Za njimi se je na odru po četrturni pavzi pojavilo osrednje ime včerajšnjega nastopa bibličnih razsežnosti. Najbrž je težko najti bend, katerega religioznost bi poslušalsko občestvo sprejelo tako kot tisto od Wovenhand. Religioznost, vezana na določeno tradicijo ameriškega pridigarstva, je z zadnjim albumom dobila zatočišče pri ameriški založbi Deathwish z evropsko distribucijo pri Glitterhouse. Za Deathwish je nemogoče trditi, da ne gojijo določene kritičnosti do religioznih usmeritev ali, če smo z omenjenim pretiravali, ne sodijo v rang založnikov krščanske neofolkovske provenience, kamor bend Wovenhand množica ameriških kritikov redno umešča.

A za Wovenhand se zdi, da religioznost v obliki disidentskega pridigarstva frontmena Davida Eugenea Edwardsa bendu ne prinaša negativnih točk, ne, celo nasprotno, križ okrog njegovega vratu, očiščevalski gibi in unheimlich premikanje po odru so poleg poetičnega jezika besedil del nečesa, kar bi lahko poimenovali neposredno koncertno doživetje. Ravno besedila, vpeta v biblijske metafore in njihove gospelovske izpeljave s konca predprejšnjega stoletja, recimo, čeprav zaradi izvedbe v poseben mikrofon globoko nerazumljive, pa dajo misliti, da gre primeru Edwardsa tudi za svojevrstnega barda, ki ga lahko tako v intuitivni povezavi kot religijskometaforični analogiji v našem prostoru povežemo z gibanjem krščanskega ekspresionizma izpred dobrega in slabega stoletja. S Pregljevim in Balántičevim bogoiskateljstvom denimo. A v Edwardsovi tehnopoetiki ni nuje sprememb, ni širše družbene osvoboditve skozi določen stroj opomenjanja, temveč gre v veliko večji meri za osmišljevanje lastnega, že kar protestantsko individualnega doživetja božje milosti, če hočete.

In ta individualnost je bila vidna tudi na odru – Wovenhand kljub beri dobrih glasbenikov vseeno je David Eugene Edwards in njegova, za nekatere kar ekscentrična pojava. Včerajšnji koncert so Wovenhand pričeli z In The Temple s prejšnjega albuma, z nekako surovejšo verzijo tistega, kar lahko slišimo na The Laughing Stock, to pa se sklada z dejstvom, da so ravno najnovejši album poskušali približati gromkim živim nastopom, po katerih so v zadnjem času poznani. Nadaljevali so s Hiss, najbrž najbolj grobo in najbolj metalsko skladbo z zadnjega albuma Refractory Obdurate, ki se iz ritma marša v osrednjem delu spremeni v metalsko struženje, na katerega je obešen Edwardsov vokal, ujet v tradicijo apalaškega gospela in cerkvenih himn, predvsem pa pridigarskega načina podajanja fragmentarnih zgodb – za katerim pa, kar smo omenjali že prej, ne stojijo neposredni pozivi k Bogu, temveč klici Trubarjevega samopravičarja, iskalca in ne razdeljevalca določene vednosti, določene modrosti. 

Koncert je preko še nekaterih starejših standardov, preko Maize in King O King ter pred tem še Long Horn počasi prešel v zadnjo tretjino koncerta. Dramaturški lok je bil jasen in nanj se je jasno odzvala tudi publika. V glasbi, v kateri se prepletajo tako post-punk kot afinitete do metalskih riffov, določene harmonične ekscentričnosti, najbrž vezane na Edwardsovo raziskovanje vzhodnih glasb, predvsem pa tradicija americane, bluegrass, blues, country in apalaški folk, se je počasi vzpostavljala vse večja napetost. Prišlo je do zgoščevanja zvočne mase, ki se je znotraj regularnega dela koncerta končala v brutalni trojki komadov The Refractory, Obdurate Obscura in Field of Hedon, ko se je v nekako na pol napolnjeni Katedrali Kina Šiška množica že v celoti prepuščala ritualističnim ritmom Wovenhand. Bis pa je, prav kot dodatek in ne nadaljevanje stopnjevanja glasbe, prinesel še nekaj, kar bi lahko označili kot največja »hitiča« zadnjega albuma. Torej Salome in Good Shephard.

Dobro uro in pol trajajoč nastop Wovenhand je tako učinkovito in glasno predstavil njihovo zadnjo plato, Edwards pa je publiki pokazal, kot v Ljubljani z Wovenhand že dvakrat poprej, svojo obliko disidentskega, trdega in raznožanrskega pridigarstva, kamor očitno brez kančka slabe vesti – na strani zadnjih – sprejema tudi nevernike. Kako pa je trop ovčic pod odrom sprejel Edwardsov končni nagovor »Thank you for praying with us«, pa je že vprašanje za povsem drugo debato. Za debato, ki se razpira v polje mejnega prepleta religioznega in sekularnega, nekam na meje zabavne industrije v širšem smislu in osebne religiozne izkušnje.