Zu na Defoniji

Klub Gromka, 23. 3. 2016

Že dolgo pred svojo pomembno prelomnico, ki jo je zaznamoval za Ipecac izdani album Carboniferous, so Zu bili gostje lokalnih in predvsem metelkovskih odrov. Ob tem je bila žanrska sprememba že dovolj komentirana, zato se spomnimo le na njen nujni, morda tudi bistven spremljevalni moment. Medtem ko so se Zu prelevili iz energičnega jazz-core tria, ki je nekajkrat pošteno pritegnil le specializirano publiko, v povsem samosvojo zasedbo veliko bolj temačnega zvoka in veličastnega zamaha, se je poglobil tudi njihov zven oziroma je ta pridobil na teži. V obeh pomenih. Lomljeni in zapleteni ritmi s funkoidnim basom in mestoma melanholičnim, a vedno glasnim saksofonom, so se umaknili močno reduciranim frazam, ob tem pa so se poudarki premestili ne toliko na razne elektronske in posnete zvoke, ampak predvsem na novo zvočno celoto. Kot da bi redukcija v igri dobila zamenjavo v širini, kjer smo, namesto da poslušamo nek minimum jazzovskega tria, lahko dobili občutek številčnejšega kitarskega orkestra in bučne nojzerske mašine hkrati. 

Na kratko: Zu verjetno s premišljenim razlogom ne funkcionirajo le kot trio na odru, četrti član je tonski tehnik. Vendar pa ta ne polira zvoka, ki bi za potrebe materiala njihovih preteklih dveh plošč lahko pomenil tudi konkreten prostorski in tehničen zalogaj. Trio, ki še vedno ostaja predvsem delavna koncertna in še bolj klubska zasedba, se tega zaveda in tako je vsaj na sredinem nastopu v srednje stisnjeni klubski Gromki glavnina dogajanja še vedno izhajala neposredno z odra. 

Tokrat so pri nas verjetno prvič nastopili brez predskupine – kontekst, ki ga riše trio je res bogat in zabavno se je sprehoditi po seznamu nekaterih preteklih ogrevalnih zasedb. Kljub nepredvideni zamudi je verjetno tudi zaradi tega koncert minil v sprejemljivem časovnem razponu, sicer brez pretiravanja v dolžini, a intenzivno. Material Zu, ki je bil sestavljen iz radodarne kombinacije kakega ducata komadov s plošč Carboniferous in Cortar Todo, še vedno sestavljajo komadi, ki so enkrat okleščeni do skrajne repeticije, drugič pa se prelamljajo v vratolomnih menjavah rifa in ritma. Zato je bil kljub temu, da repetitivna struktura in zahtevana glasnost hitro pričarata nekakšen temačni trans, nastop tudi precej zgoščen.

Za specifično atmosfero je, kot omenjeno, pred, po in med nastopom skrbel za zvok zadolženi Lorenzo Stecconi, na samem odru pa je vsak član trojke držal svoj pomemben del. Še najbolj definirana vloga je verjetno bobnarjeva, v katero se je tokrat usedel mlajši član Tomas Järmyr in se v njej tudi dobro znašel. Ta že druga kadrovska menjava je verjetno za bend še najmanj usodna, ves čas izrazita napadalnost bobnarja daje zasedbi ritem, a Tomas je na koncertu večkrat posegel tudi po bolj ambientalnem in eksperimentalnem pristopu. Kontrapunkt temu drži saksofonist Luca Mai, ki je od Massima Pupilla zvočno občasno že težje razločljiv. Če basist predstavlja nekakšen motor zasedbe, pa je bilo tokrat poskrbljeno tudi za izraznost Maija, ki se je med svojimi rezkimi udarci in skrbnim izogibanjem solističnim prijemom večkrat iztrgal iz zasedbe in si vzel besedo, ne da bi s tem spreminjal dinamiko koncerta.

Igranje, ki si za razliko od prve podobe benda značilno vzame čas in ostaja v nižjem registru baritonskega saksofona, se je iz masivne gmote izraziteje iztrgalo le v občasnih uvodih v komade. A tudi tam Luca enkrat funkcionira kot ritem, drugič pa kot napadalen solist neobičajnega zvoka. Massimo Pupillo sicer drži hrbtenico s svojim ritmičnim rifanjem, težje razločljivi pa so še dodatni zvočni posegi, ki bi jih mimogrede lahko pripisali njemu ali saksofonistu. 

V celoti je trio ponesel svoj veličasten in masiven zvok iz prevelikih dimenzij, kakršne lahko slutimo na zadnjem, še bolj pa predzadnjem samostojnem albumu, nazaj v klub. Na nek način so Zu šele v živo dosegli kombinacijo svoje celotne zgodovine. Kot trio delujejo brez odvečnosti, včasih celo minimalistično – a vseeno v močni koncertni kondiciji, ki se zaveda prostora in še kako živo komunicira. Četudi večinoma le instrumentalno in med seboj, a ostajajo gospodarji poldruge ure v svojem koncertnem vrhuncu. Sami komadi pa strukturno kažejo redukcijo, se ne zatekajo v improvizacijske izlete na ravni tonov in hitrosti, a nudijo bogastvo v številnih menjavah, odrekanju dolgoveznih repeticij in nenazadnje zgoščenosti repertoarja.