ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO: ANA KRAVANJA & LAURA NETZ

* foto: Nejc Ketiš/Kino ŠIška
Kino Šiška, Komuna, 7. 3. 2018

Na mestu današnje koncertne recenzije Radia Študent se tokrat posvečamo pogonu nove sezone seriala ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO, ki zdaj že nekaj let bolj oziroma manj redno teče pod okriljem organizacije CONA Zavoda za procesiranje sodobne umetnosti. Na prvem koncertu sezone sta se nam predstavili glasbenici/umetnici – dobro znana domačinka Ana Kravanja in Laura Netz iz Velike Britanije, ki sta, prosto po promocijskem besedilu, predstavili vsaka svojo solistično skladbo ter skupaj uprizorili premierno delo sodelovanja za dano priložnost – torej kos, naslovljen Med teksturami.

Vse torej po linijah, kot jih od serialke ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO pričakujemo. Scenosled, ki je po izkušnjah takšnih dogodkov iz preteklosti vselej odprt za želje in ambicije posameznih nastopajočih, je tokrat otvoril kos sodelovanja, sicer v programskem smislu najverjetneje glavno ambicijo projekta ZVO.ČI.TI, ki cilja ravno na konkretna, ulovljiva, za dano priložnost pripravljena sodelovanja domačih in tujih glasbenikov. Uvodoma smo torej slišali skladbo Med teksturami, skladbo pripravljeno za dani večer. Morda bi veljalo naslov pustiti nekoliko ob strani oziroma se vprašati, kaj bi na vnos teksture v morebitni strokovni žargon porekel kak resen akademski muzikolog … No, mi bomo to raje pustili ob strani in se torej posvetili formalnim vidikom kosa, kot sta ga umetnici uprizorili v Kinu Šiška.

Glede na slišano verjetno ne bomo predaleč od točnosti, ko bomo ugibali, da je bila tokratna skladba utemeljena na seriji odločitev za določene zvočne parametre in metrične dinamike s strani tuje gostje, ki je krmarila prazno mešalno mizo in mali sintetizator, medtem ko je Kravanja Laurin izbrani sistem dopolnila s figuriranim fraziranjem ter nekaj izbranimi blagimi preparacijami, dopolnjenimi z momenti razširjenih tehnik in splošnim vtisom tipanja terena. Vtis rigidnosti njunega dialoga je zadel ključni aspekt vprašanja kompozicije, ki prežene fantomskega duha splošne negotovosti ad hoc impro situacije ena na ena oziroma se ne zmeni toliko za vzajemno odzivno čuječnost med glasbeniki, na drugi strani pa je v prosto formo vnesel tretji aspekt, ko bi si poslušalec zaželel vdora v zastavitev; nekoč bo namreč nekdo na tla med glasbenike zadrsal piskajoč mobilni telefon ali podobno napravo, umetelno kolikor gre in takrat bo končno spet izziv slišati rezultat ... pa tudi občasno mučne tišine takšnih dogodkov bodo s sramom invazivnega pogumneža na novo osmišljene.

Naslednji solistični kos Ane Kravanja je razprostrl linije med določila stila, kakršnega največkrat slišimo ob prostem igranju na violino, in tistim drugim, kar Ana razvija ob številnih intimnejših muzičnih priložnostih doma in med prijatelji oziroma tudi tistim, kar v umetelnejši obliki slišimo v njenem igranju z zasedbo Širom. Ana je tokrat zaigrala na drug inštrument, na nekoliko večjo violino, ki je za odtenek močneje zagrabila zrak v prostoru, njen kos pa je pravično demonstriral njeno znano igro prstnih vzorcev fraziranja, predvsem pa relativno blagega igranja, kot to izhaja iz njene dialoške prakse folk in proste improvizacije, ko je običajno na drugi strani še nekdo drug odzivajoči se.

Za zaključek večera pa nas je čakal domala industrialni show Laure Netz, ki je za svoj kos estetski efekt razširila še na igro svetlobe in zvoka. Z redno frekvenco utripajoče luči in drugačne svetlobne ter manipulacije z gibom so dražile že lep čas standardizirane DIY sestavljene senzorje; efekt takšne igre, ki je seveda vdrla v zatemnjen prostor, pa je Laura peljala v metrično stopnjevanje in stopnjevanje plastovitosti ter šumečnosti signala, ki je prihajal iz njene prazne mešalke oziroma vzpostavljenih natančno kontroliranih povratnih zank in sintetizatorja zvoka. Morebitne odprte prostore estetski izkušnji njenega nastopa bi veljalo iskati predvsem v intenzivnosti in fizičnem dosegu ustvarjenega zvoka, ki nekako ni uspel biti zares prisoten okoli dlačic na podlakteh ali v dihu, ter v neizpolnjenosti potenciala za - v tem primeru - stereo ali celo večkanalno zvočenje. Tega ob strani v dvorani ni bilo zares zaznati, monofonija se je zdela očitna in vsaj za kak preblisk pač ni dosegla pričakovanj … Prav tako ali morda ravno zavoljo takšnih nedoslednosti je nekoliko v prazno izzvenela tudi ambicija po drugačnosti in nekonformnosti, ki s performativno persono Laure Netz niti ni tako neočitna …

Naslednja instalacija serije ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO sledi že 21. marca, ko bosta prav tako v Komuni Kina Šiška nastopila Borut Savski in Disinformation ...