Zvončki in trobentice

Klub Cankarjevega doma, 24. 2. 2015

Cankarjevi torki, znani po svojih v jazz usmerjenih dogodkih, so tokrat gostili tri zasedbe s slovenskimi ustvarjalci. V sodelovanju z Jazz festivalom Ljubljana so na oder pripeljali Samo Šalamon Slo Bassless Trio, skupino Trojnik in mednarodno zasedbo Velkro.

Za razliko od prerazširjene razvade zamujanja obiskovalcev in posledično nastopov se je ta pričel točno. Na odru so prvi stali Bassless Trio z elektro-akustično jazzovsko votlo kitaro, trobento in bobni. Pod taktirko Šalamona, ki je v zadnjih letih s svojimi izdajami in nastopi navdušil tako oboževalce kot nove okuševalce, so predstavili svojo različico sodobnega jazza. Kitara ni skrivala svojega interesa do distorziranega zvoka in je nemalokrat s svojimi riffi spominjala na ritem kitaro v rock bendu. To je v kombinaciji s harmonično polnimi kaskadami trobente in definiranimi udarci bobnarja brez večjih problemov ustvarjalo hipnotičen interes publike, kar je prišlo še posebej do izraza po kakšni starejši, zvočno skromnejši skladbi. Novejše skladbe so bile bolj samozavestne v raziskovanju zvočnega prostora in niso varčevale z uporabo reverb in delay efektov. Kljub temu so bili odkloni od bolj prizemljenih struktur melodij kratki. Spogledovanje z enostavnimi formami, kot jih pogosto najdemo v rock derivatih, je bilo dokončno priznano in potrjeno pri zadnji skladbi Soundgarden, posvečeni istoimenskemu bendu. Prvi del mini festivala je tako še posebej zaradi kitare pustil zmes priokusov fusiona, space rocka in alter rocka pod okriljem jazzovske filozofije do glasbe.

Če je bil prvi nastop kar zadeva svobodnjaški pristop bolj mlačen, so ga naslednji na vrsti postregli obilico. Domači trio Trojnik je bil s senzibilno in usklajeno razpuščenostjo močan kontrast prejšnjemu, sicer dobro uigranemu bendu. Medtem ko pri prvem nastopu ni bilo dvoma, kdo je na vrsti in ali je sozvočnost namerna ali ne, je skupina Trojnik prosto plavala po disonancah in milozvočju. Kitaro je zdaj zamenjal kontrabas in trobento saksofon. Tudi bobnar je s svojimi činelami in zvončki spremenil napetost in prisotnost tolkal. Težje dostopna glasba za povprečno verziranega ljubitelja klasičnega jazza je med koncertom razbijala mejo med poslušalci in izvajalci. Najmanj toliko kot občinstvo so bili vidno skoncentrirani in poslušni tudi nastopajoči, ki so lucidno ali impulzivno vodili poslušalce pri soustvarjanju miselne interpretacije slišanega. Če so bili Trojnik bolj raziskovalni in izmuzljivi pri trdnejših strukturah, je trenutkov, napolnjenih s harmonijami in drugimi oprijemljivejšimi lastnostmi, v primerjavi s prejšnjim nastopom nekoliko primanjkovalo. Ampak le, ker je bila pavza med poslušanjem razmeroma kratka in verjetno po malem tudi zaradi splošne odsotnosti kakršnekoli očitne povezave z rockovskimi žanri.

Zadnja na vrsti je bila mednarodna zasedba, pri kateri se je Boštjanu Simonu na saksofonu pridružil še norveški Stephan Meidell na strunah in portugalski Luis Candeias za bobni. Pozornost je takoj na začetku nase povlekel norveški strunar, ki je v prvi skladbi prijel za redko videno in slišano šeststrunsko bas kitaro tipa fender. Zvok te kitare je zvočni izkušnji dodal elemente stare kalifornijske surf glasbe. Bend se je po raziskovalnosti našel nekje med Bassless Triom in triom Trojnik, a bolj na strani prizemljenih struktur. Ponovno smo lahko slišali repetitivnejše rock vzorce, ki so s pomočjo druge jazzmaster kitare poustvarjali duh alternativnih skupin s konca prejšnjega stoletja. Čeprav je s stereotipno alter-rockovskim zvokom pozornost nase vlekel predvsem kitarist, je bil ta z enostavnimi riffi na momente nekoliko suhoparen. Lahko da je to tudi problem ne ravno najboljše zvočne usklajenosti in glasnosti, kar se hitro zgodi ob obsežnem pedal boardu. Pogosto se je namreč saksofon nekoliko umaknil v ozadje, za zvočni zid kitarskega šuma, ustvarjenega namerno ali ne.

Mini festival, s poudarkom na slovenskih jazzovskih ustvarjalcih, je tako pokazal, da na domačem prizorišču premoremo nadobudne jazzerje, ki jih v svoj glasbeni izraz ni sram primešati rock odtenkov ali po drugi strani nemilostno zapustiti vse znano in se podati v prostor med zvoki in njihovim vibriranjem.