ZVONČKI IN TROBENTICE: 4. enodnevni festival slovenske jazzovske ustvarjalnosti

Klub Cankarjevega doma, 27. 2. 2018

Na zadnji februarski torek je Klub Cankarjevega doma pogostil že četrto edicijo male kuriozitete – festivala domače glasbene ustvarjalnosti Zvončki in trobentice. Z relativno zajetnim programom in predhodno izpeljano okroglo mizo je festival tudi v četrto predstavil zasedbe s pretežno mladimi domačimi muzičisti, katerih dejavnosti so – konec koncev – v veliki meri tudi zaslužne za vzpostavitev festivala kot rednega letnega dogodka.

Festivalsko dogajanje je odprl pogovor o pogojih za tisto, čemur se v krogih ljubljanskih jazzovskih godb pravi kreativno muziciranje. Sicer pa je glasbeni program, če ga pogledamo z vrha kot celoto, pravzaprav najmočneje predstavljal ravno razpon pristopov do precej raznolikih interpretacij jazzovskih godb, ki jih zastopajo posamezniki in zasedbe, ki pri nas - lokalno oziroma iz tujine nazaj domov - nastopajo na mejah institucij in samo-iniciacij, šolskega in samoraslega.

S tokratnim programom smo zato bili priča izredno raznolikim pristopom, ki so pokrili širok stilistični spekter, v katerem pa so umanjkali skrajni robovi: popolnoma samorasle, radikalne celice na eni strani in najbolj ustaljene, standardom in drugim oblikam konformnosti podrejene na drugi. Takšno programje gre seveda razumeti povsem samoumevno, glede na vse jasne pogoje tukajšnjih glasbenih praks, prostorov nastopanja in statusnih segmentov različnih ustvarjalcev, kar pa je hkrati tudi tisto, kar navdaja s tesnobo ... Ko imamo spekter nekako standardiziran, bo namreč vselej težko nagovarjati tudi skrajnosti; skrajnosti, ki pa so v številnih kontekstih lahko tudi najbolj povedne oziroma če že ne najbolj povedne, pa vsaj najbolj potentne na področjih refleksije, kritike in razdora – slednjega tudi kot tistega, ki vselej poganja jedrno mašino katerekoli kreativne glasbe.

Kar smo slišali, je bilo torej široko razmazano med parametre zmernosti, stilske uglajenosti in žanrskih, razpoloženjskih izrazov; aranžerske ter tako imenovane postkonceptualne spretnosti; vznikajočega in že nadzorovanega poguma; skrajne oguljenosti v prvotnem in najboljšem pomenu besede; skrajnega pastiša in neodločnosti, razvodenelosti in zelo pogojno pojmovane neresnosti ter pragmatizma dosega.

Uvod v glasbeni večer, pravzaprav fino zasukan glede na prvotne napovedi programa, je pripadel zanimivi mednarodni postavi Punkt.Vrt.Plastik Kaje Draksler, Pettra Eldhoma in Christiana Lillingerja, ki so nam prikazali formalno izzivalen in ekscentričen, zahteven jazz, vsekakor po formi najbolj zanimiv in dodelan vrhunec večera. Ta je poskrbel za užitke tako v zvočni postavitvi klasičnega malo-bendovskega jazzovskega zvena kot tudi v asociacijah in direktnih navezavah na, denimo, čikaške linije mešanja neodvisnih jazzovsko dratarskih art-rock motivov ali izrazito kompleksnih harmoničnih in ritmičnih interesov Kaje Draksler, ki je znotraj zahtevne zastavitve v družbi z berlinskima kolegoma prikazala stabilno in suvereno izvedbo.

Zasedba precept.koncept.percept, ki se postavlja z do neke mere pretenciozno maksimo postkonceptualne glasbe, ki je bila na dan festivala zapakirana tudi v fizično CD izdajo, je izvedla zgoraj omenjeno, skrajno oguljeno noto večera. Rok Zalokar, Pia Podgornik in Dré Hočevar se podajajo v vode kompozicijskega redukcionizma - dela s praznimi prostori, tišino in odzvenom, ki ga gre morda soočiti s specifičnim minimalističnim motivom, kakršnega najbolje oriše Hočevarjev pristop, osredotočen izključno na igro činel in poustvarjanje kontinuirane posteljice šumečega ozadja oziroma ospredja, skozi katerega v igri tria nato pronicajo tipajoče, a pogumne, oprijemljive tangentice saksofonskih in klavirskih, melodičnih ali tonalno nedoločnih vpadov.

Mihael Hrustelj je v sredino programja vpadel s svojim tehnično dovršenim, stilsko in aranžersko dokaj standardnim precepom kantavtorstva, stilsko begajočim kitarskim solo instrumentalizmom in z očitno – kaj naj rečemo – simpatično persono. S tem fašemo lepo paralelo morebitnemu ključnemu vprašanju resnosti ter spoštovanju globokih naukov in izpovedi s tistim, kar sam počne. Bila je to tiste vrste glasba, katere srečo in hvaležnost vedno znova zlahka zamenjamo za mlačnost, miš-mašnost in manko pravega karakterja.

Kvartet oziroma iz tega razširjeni kvintet Boštjan Simon There Be Monsters nam je pred skrajnim zaključkom večera postregel z lepo, vzdušje poživljajočo aranžersko igro radostnih zvenov in jazzovskega obračanja kozolcev, ki je vsekakor dosegla vsa pričakovanja, zgrajena predvsem na spominu na njihov lanski album. S projektom There Be Monsters gre brez dvoma za enega osnovnih Simonovih glasbenih interesov: straight jazzovski idiom, ki deluje dobro tudi kot relativno preprosto doživetje in nepretirano zahtevna vsebina, kljub temu da spretnost in domišljenost demonstrira v nikakor lahkotnem aranžiranju, inštrumentalnem preigravanju in spretnih solističnih izletih.

Recenzijo Zvončkov in trobentic zaključujemo z nekaj počenimi besedami o zadnjem nastopu, ki je pripadel zasedbi Ecliptic, zvezdniškemu bendu in dobesedno prazni senzaciji, ki ji na valovih Radia Študent ne gre namenjati veliko besed. Tehnično opotekajoče se all over the place vizualije brez vsakega, tudi neočitnega, konsistentnega smisla, njihov pastišast fusion in vsesplošna povprečnost, ki je ne gre zares primerjati niti s prvaki že tako mlačnega žanra, na srečo ni uspela zaključiti smiselnega loka večera na način, ki bi bil morda simboličen. K sreči ne ... Kljub mrtvim rokavom jazzovskega miljeja, ki so sem in tja pokukali skozi imperativ kreativnosti, ki je, krožno utemeljeno, lahko kreativna zaradi kreativnosti same, karkoli že naj to bo, je večer domače jazzovske kreativnosti tokrat predstavil lep vpogled v aktualno dogajanje mladih in tudi ne več mladostniških muzik, ki vznikajo s površij tukajšnjih in izvoženih vrtičkov. Vkup z izjemo zaključka dogajanja, ki je poskrbela za skoraj kolektiven beg s prizorišča, je bil festival precejšen uspeh, z lepim številom obiskovalcev in jasno vzpostavitvijo prostora za iniciative, ki se sicer ne nahajajo v res najskrajnejših situacijah, vseeno pa potrebujejo več prostora tako v našem malem, včasih zatohlem, kot tudi v širšem mednarodnem okolju ...