Zvončki in trobentice, petič

Recenzija dogodka

* foto: Nada Žgank (na fotografiji Kombo C)
Klub Cankarjevega doma in Konferenčna dvorana M, Ljubljana, 5. 3. 2019

 

Pomladno zorenje in preganjanje zime je ta torek v Ljubljani pospremil enodnevni festival Zvončki in trobentice. Glasbeni program tega festivala že peto leto dopolnjuje siceršnjo pomladno in poletno jazzovsko ponudbo, saj v glavnini predstavlja mlade in nove zasedbe v večji meri domačih ustvarjalcev, ki tovrstne nastope potrebujejo, saj imajo v splošnem manj priložnosti dostopa do etabliranih koncertnih prizorišč.

Letošnjo rdečo nit festivala je začrtala debata izvedena pred samim glasbenim programom, debata, ki jo je vodil Miha Zadnikar v pogovoru z mlado saksofonistko Klaro Lovriša in glasbenim pedagogom Igorjem Matkovičem. Debata je za temo razprave vzela prepad med šolsko glasbeno vzgojo in kasnejšo socializacijo šolanih jazzistov. Velik in pomemben del izobraževanja še vedno predstavlja javno glasbeno šolstvo, v kontekstu katerega se je jazz skozi desetletja prebil tudi v uradne kurikulume, kar pa po mnenju govorcev ni bistveno pripomoglo k ožanju prepada med klasično glasbeno izobrazbo in njenim jazzovskim ekvivalentom. Klasiki večinoma ostajajo pri klasiki in jazz ostaja jazz. Iniciative na področju jazza – tako izobraževalne kot koncertne, ki grupirajo glasbenike in prenašajo znanje z generacije na generacijo - so tako doma kot v tujini v pomembnem deležu prepuščene samim glasbenikom in delavcem znotraj nevladnih organizacij. Na primeru Slovenije so torej izobraževanje, organiziranje festivalov ter prirejanje delavnic organizirani predvsem na iniciativo raznoraznih neprofitnih društev in zasebnih zavodov.

Letošnja edicija festivala Zvončki in trobentice je že s prvo nastopajočo skupino izpostavila svetlo točko domačega jazzovskega izobraževanja. Prva je na oder stopila sprva nekoliko zadržana, a na koncu prav razposajena nova generacija glasbenikov iz šole Zlatka Kaučiča, torej mladi sedemčlanski orkester Kombo C. Vzdušje v Klubu Cankarjevega doma je že z uvodno zasedbo zaživelo z živahnimi in razgibanimi skladbami z njihove sveže natisnjene plošče Petelin z Noznega.

Komboti so se dokazali ne le kot dobro izšolana, temveč tudi kot ljudska zasedba, ki se zmore zbližati z občinstvom. Kaučičevi nagovori so uvajali skladbe, polne točnega, zaganjajočega se basiranja in preciznega bobnanja, ki sta se znala tudi umakniti harmonijam in solom treh kitaristov in trobentača. Med goste instrumentalne dele je Kaučič spretno posegal s svojim dirigiranjem, dopolnjevali pa so jih tudi z dolgim skupinskim prepevanjem. Besede »ata reši me / naše drage mame / ka sn dobu cvek / ti si pravi đek« so pustile odličen vtis odrske sproščenosti in veščine izven formalnih šolskih okvirov.

Kaučičev Kombo je na odru nasledil še en mlad projekt - Subconscious.Rituals, ki je zaživel maja lani v sklopu programa Mladi raziskovalci I. pod mentorstvom Dréja Hočevarja. Zasedba se je predstavila že lani v sklopu 23. izdaje festivala Jazz Cerkno, takratni rezultat pa so zabeležili tudi z uradno izdajo posnetka koncerta. Projekt Subconscious.Rituals vodi pianist Miha Gantar, ki so se mu za priložnost torkovega večera pridružili Luka Zabric na alt saksofonu, Jan Lovšin na trobenti in Urban Megušar na violončelu, torej glasbeniki, ki so zaigrali tudi že lani v Cerknem, zasedbi pa se je tokrat namesto Jasne Kolar na tenorskem saksofonu pridružil še Lenart De Bock na sopranskem saksofonu. Čeprav je zastavitev koncepta projekta prekompleksna, da bi jo bilo mogoče dovolj na hitro orisati, naj poudarimo vsaj to, da njihov način improvizacije temelji na izzivanju zavestnih in podzavestnih tokov ter na ritualih prehajanja med njimi, rezultati zasedbinega prizadevanja pa so spontane kompozicije, ki so, kot je pred začetkom nastopa poudaril Gantar, vsakič znova grajene na drugačen način.

Kljub temu pa, da gre za zanimiv način pristopa k improviziranemu muziciranju, je koncept težje uresničljiv oziroma, bolje rečeno, na lanskem živem nastopu v Cerknem ni uspel, kot bi si morda želeli. Bolj kot dejanskemu uspehu v glasbeni komunikaciji je bilo takrat slediti zametkom povezav med kvečjemu dvojicami, zasedba kot celota pa je proizvedla precej zmedeno zvočno sliko. Vendarle ta omemba služi predvsem temu, da poudarimo, da je kolektiv od premierne predstavitve bodisi posamično bodisi kolektivno občutno napredoval. Na odru Kluba Cankarjevega doma so se predstavili precej bolj suvereni mladi glasbeniki, ki so ob igranju vzpostavljali povezave kot zvočne odzive, naj so bili ti zavedni ali spontani. Njihova medsebojna komunikacija je bila najbolj očitna v zanimivih in precej učinkovitih zvočnih izlivih, naj je šlo za trojec trobil, klavir in čelo ali kako drugo inštrumentalno kombinacijo. Glasbeniki so čakali na pravi trenutek oziroma povezavo, ko so lahko zvočni sliki prej dodali, kot pa jo skušali prevzeti, kar je v Cerknem morda umanjkalo. Čeprav se je ob igranju vseh hkrati kolektiv še vedno malce lovil, je peterica glede na konceptualni izziv predstavila enega pestrejših pripetljajev večera.

Domači jazzovski glasbeniki svoje spretnosti razvijajo tudi na univerzah izven Slovenije, v Ljubljani namreč ne premoremo jazzovskega izobraževanja na visokošolski ravni. Predstavnica nove generacije nizozemske glasbene šole v Groningenu, kjer so se šolali tudi že Goran Krmac, Kaja Draksler in Kristijan Krajnčan, je altovska saksofonistka in flavtistka Klara Lavriša, ki je nastopila kot osrednja figura petčlanske mednarodne zasedbe Fiver. Skupina študentov se je združila pod tem imenom z namenom, da bi v živo izvajali lastna avtorska dela, kompozicije in aranžmaje, ki jim služijo tudi kot vzvod za profesionalizacijo. Po Klarinih besedah so tudi tovrstne grupacije neizogiben del formalnega glasbenega izobraževanja, v sklopu katerega študentke in študentje več let tičijo skupaj v istih prostorih.

Njihov tričetrt urni program petih kompozicij so poleg Klare Lavriša na alt saksofonu predstavili še Lenart Rožman na tenorskem saksofonu, Eric Chong iz Hong Konga na kitari, Yorgos Kitsis iz Grčije na basu ter Janez Sagadin na bobnih. Predstavili so bolj jasne in lahko bi rekli bolj standardno strukturirane kompozicije, katerih zvočne palete so barvale znotraj vsake skladbe različne improvizacije. Četudi so si bile strukture skladb podobne, je bilo v njih moč čutiti veliko premisleka in vaje. Prehodi med deli skladb so bili prefinjeno usklajeni, njihovi soli pa polni rokohitrskih vrlin, ki so dokazovali, da se zasedba sestaja že dve leti.

Z zasedbo Fiver se je nekako zaključil del večera z mlajšo zasedbo glasbenikov, v nadaljevanju pa so na oder stopili že kar prekaljeni, a še vedno vitalni mački, napovedani kot zvezdniška, all-star zasedba slovenskega jazza. Šlagerji, stiskavci, šutke je novi projekt kontrabasista Roberta Jukiča, ki je tudi avtor kompozicij, ob sebi pa je zbral še trobentača Tomaža Gajšta, tenorskega saksofonista Boštjana Simona ter bobnarja Kristijana Krajnčana.

Kot njihovi mlajši predhodniki Fiver so nas tudi Jukič in banda prepustili poslušanju klasično zvenečih jazzovskih skladb. Začeli so s precej živahno ritmiko, nad katero sta se lepo prepletala trobenta in saksofon, nato so se umirili s prijetno balado z zapomnljivo melanholično temo. S takšnimi izmenjavami umirjenejših kompozicij in pospeškov so nadaljevali celoten nastop, kar je pomenilo precej razgiban koncert. Za dodatno dinamiko so skrbeli tudi z vmesnimi solažami, ko so se za kak moment tudi odmaknili od nujnega repertoarja oziroma so se lahko prepustili izživljanju nad svojimi inštrumenti. Čeprav so se gibali v podobnem zvočnem okolju kot njihovi predhodniki, so pričakovano pokazali nekoliko več domiselnosti.

Sledil je še zadnji sladko grenak del večera s še eno mednarodno zasedbo Tori Tango in njihovo avtorsko ploščo Za en dotik - For One Touch. Sladek zaradi glasbenih zgodb, ki se jim ni bilo težko prepustiti, izvedba je bila namreč iskrena in čutno prepojena, grenak pa zaradi precejšnjega osipa občinstva še pred začetkom tega zadnjega in že kar poznega koncerta večera. Kot pove že ime zasedbe, njihovo glasbo narekuje tango, čeprav je v skladbah okusiti tudi začimbe drugih glasbenih svetov, raznolikih jazza, folka in etna.

Po imenu zasedbe razberemo tudi vodilno vlogo domačega harmonikarja Jureta Torija, ki je za nekatere subtilnejše dele sedel tudi za klavir. V svoji zasedbi je Tori povezal odlične glasbenike, kitarista Matjaža Stošića, violinista Kurta Bauerja in kontrabasista Ewalda Oberleinerja. Oberleiner bojda šteje že triinosemdeset let, a še vedno lahkotno igra in potuje z zasedbo. Posebna gostja je bila še Argentinka Gabriela Alarcorn, ki je s svojim glasom ter nenazadnje španskim jezikom koncertu vlila še dodaten pristen okus tanga. Kljub zredčeni publiki so bili Tori Tango izvrsten zaključek večera, ki nas je preostalo peščico popeljal v svet svoje svojevrstne interpretacije tradicije v bodisi nežni in intimni izvedbi ali s kako bolj vzneseno skladbo.

Če ob koncu strnemo misli, je letošnji peti festival Zvončki in trobentice predstavil nabor perspektivnih in pretežno domačih mladih ustvarjalcev, ki se še šolajo, pa naj gre za uradno izobraževanje doma ali v tujini ali urjenje izven ustaljenih šolskih struktur. Ravno slednje so gostje delno prevprašali v sklopu pogovora pred koncertnim delom, čeprav so se tematike le dotaknili in bi v prihodnje lahko ali celo morali zadeve nasloviti tudi z obsežnejšimi kritičnimi razpravami. Poleg mladih so večer prijetno popestrili tudi izkušenejši muzičarji z mladimi, to je novimi avtorskimi projekti, ki predstavljajo del tukajšne ustvarjalnosti v jazzu kot odvodih le-tega.

 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Stara, arhivska, spletna stran.