DJ Sprinkles - Midtown 120 Blues

Ball'r, denimo, predstavlja eno tako stapljanje njegove subjektive z glasbo, in me je, presenetljivo bom rekel, prepričal (vidim, da je napisal še esej o vogueingu, bom prebral, hvala za link!). Estetsko je tudi smiselno, if you think about it, da je stvar precej napadalno zasnovana: na albumu predstavljen duodem empowerment/disempowerment skozi trans (or black/gay/latino) realnosti deluje kot primerno orodje za neko analizo house glasbe nasploh, good point.

Onkraj estetike albuma pa ufffff. Teorija zelo hitro rata invazivna kar se fenomenov post-kapitalizma tiče, in reakcija na to je lahko "Izgini nazaj v knjižnico!" (jaz), "eh, no ja, tudi če, saj ti "fenomeni" niso nič drugega kot M-C-M ali spektakel ali simulacrum ali..." (marksisti), ali "hvala fucking bogu!" (Terre). Je kar moj polar opposite, torej, ampak mi je precej v veselje in navdih, s tem, da se ne omejuje na tekst in teorijo kot črko na papir, ampak preveva stvar o kateri dejansko teče govor z neko teoretičnostjo. Zato ga lahko povsem resno jemljem, za razliko od skorajda vseh ostalih zlorab teorije na področju pop kulture, in upam, da mi eventualno bo uspelo kaj podobnega naresti s Pilotom.

Pa še to: po mojem spomin ne more biti hyper-specific v smislu, v katerem je ta pridevnik uporabljen v monologu. O tem skozi razmišljam v zvezi s shopping mallsi. Imam spomin na moj obisk v Woodfield Mall leta 1988, in je spomin kot tak, čez in čez pripojen s nekim občutkom topline (družina, previd izobilja skozi imaginacijo otroka, itd.) Po drugi strani v glavi poigravam z idejo materialne hiperspecifičnosti Woodfield Mall 1988. Ta se je (bolj ali manj samodejno, vsaj at first) konstituirala relativno pred kratkim, s pomočjo gradiva, najdenega na internetu in pogovori s sestro o tem, kako je ta ali on del nekoč izgledal, itd. Ključno pri tem je da v tej hiperspecifičnosti mene ni, in stvar se posledično nahaja v nekem drugem registru. Je čisti mit, vem in priznam, ampak nikakor ni spomin: razlika se zelo dobro vidi v zornih kotih: spomin izgleda kot nek first person shooter, hiperspecifičnost izgleda kot Sim City:)

Ali pa Homer: Grki so v njem našli kolektivni spomin, to se je temu zgodilo takrat. Filolog pa bo v uporabi neke zastarele glagolske oblike v zvezi s predmetom, ki ga je arheolog datiral 600 let pred domnevnega nastankom homerskega epa, videl bežen preblisk hiperspecifičnosti (again, also a myth, but a different kind).

In mislim, da lahko to razliko tudi slišiš če poslušaš tiste zgodnje NY ali Italian house plošče, ki jih Terre hvali, in nato njegov album.

And if I get fired for not doing any work today you're paying my rent... Žiga's €200 Dilemma :)))