FINGERS INC.: Another Side

Jack Trax, 1988 / Alleviated, 2015

Današnje razširjanje obzorij posvečamo eni in edini plošči čikaške zasedbe Fingers Inc. z naslovom Another Side, ki velja za enega prvih, če ne celo za prvi LP čikaškega housea v zgodovini. Izdan je bil leta 1988 pri Londonski založbi Jack Trax in velja za neizpodbitno house klasiko, ki je v veliki meri odgovorna za nastanek podzvrsti deep house. Njene umirjene, a ragibane kompozicije poleg subtilne plesnosti in nekakšnega pogosto tragičnega in melanholičnega vzdušja izžarevajo tudi osebno doživljanje duha časa.

Osrednje ime zasedbe Fingers Inc. je Larry Heard, ki je sicer med drugim izdajal tudi pod psevdonimom Mr. Fingers in v veliki meri prav zaradi danes obravnavane plošče velja za pionirja deep house glasbe. House glasbo je namreč peljal stran od brezosebnih mehaničnih tendenc h katerim je stremel acid house in ga s prostornimi in še vedno futurističnimi sintetiziranimi akordi usmeril nazaj proti razkošnim soulovskim zvokom diska in boogie-ja. Večino najpomembnejših komadov res lahko slišimo ravno na danes obravnavani plošči na kateri pa sta se mu pridružila vokalista Robert Owens in Ron Wilson, ki na njej z izmenjavanjem karizmatičnih tenorja in soprana le še bolj popestrita že tako sploh za zgodnji house izredno dinamičen album. Ta pravzaprav niti ne stremi toliko k plesnosti in ne posega po suhoparni repeticiji in linearnim progresijam, temveč uporablja nekoliko bolj konvencionalne pesemske strukture. Na njem tematizirata vse od ljubezni, vojne in problemov glasbene industrije ter pri tem vzporedno z duhom house glasbe, ki je nastala kot glasba črnskih in gejevskih manjšin, skozi preprosta, a povedna besedila subtilno posredujeta progresivne sociološke ideje.

Larry Heard se je rodil leta 1960 v južnem Chicagu, kjer je odraščal ob zvokih jazza in soula in že pri mladih letih obvladal številne inštrumente ter začel kupovati plošče. Že pri sedemnajstih je postal bobnar v jazz fusion bendu Infinity, a se pozneje bolj začel zanimati za različne klaviature in sintetične zvoke. Leta 1984 se je končno ločil bandovsko osredotočene glasbe in si kupil svoj sintetizator in ritem mašino v enem ter se lotil glasbene produkcije. Že po nekaj dneh je napisal tri komade, ki so bili pozneje prepoznani kot mejniki v razvoju Chicaškega housea in sicer Mystery Of Love, Washing Machine ter kultni in velikrat predelan in ponovno izdan komad Can You Feel It, ki danes pravzaprav velja za enega najpomembnejših če ne kar najpomembnejši deep house komad. A njegovo pomanjkanje poznanstev znotraj nastajajoče house scene mu je nekoliko otežilo kakršnokoli distribucijo svojih komadov in svoj prvi vinilni odtis je leta 85 pustil pri založbi DJ International. Kmalu za tem je med enim od redkih obiskov chicaških klubov spoznal Roberta Owensa, ki je delal kot DJ, a je za zgodbo pomemben predvsem zaradi svojega pevskega talenta. Heard In Owens sta se odločila ustanoviti zasedbo Fingers Inc. v katero sta kmalu vključila še vokalista Rona Wilsona.

V letih 86 in 87 je Larry Heard nato izdal deset singlov tako za založbo DJ International kot za verjetno še pomembnejšo Trax Records in obenem s Fingers Inc. izdal številne komade, ki danes veljajo za klasike zgodnjega Chicaškega housea. Pri tem je pod imenom Mr. Fingers večinoma izdajal inštrumentalne produkcije medtem ko so komade Fingers Inc. v veliki večini dopolnjevali tudi vokali. Danes obravnavana plošča je nekakšna kompilacija singlov zasedbe na kateri pa se najdejo tudi nekateri pod imenom Mr. Fingers prej izdani komadi, ki so tu lahko opremljeni tudi z vokali. Po uspehu plošče Another Side je založba Jack Trax, sicer brez Heardovega znanja ali dovoljenja, izdala še kompilacijo njegovih zgodnjih singlov z naslovom Amnesia, ki prav tako odlično prikazuje njegovo brezhibno zgodnjo produkcijo.

Larry Heard je nato pri različnih založbah izdal še nekaj plošč na katerih se je še vedno spogledoval z različnimi oblikami house glasbe ter njenim odnosom do jazzovske fuzije, a pravzaprav nikoli ni presegel uspeha svojih zgodnjih dni.

Številni komadi na plošči pravzaprav kontekstualizirajo takratnje dogajanje na house sceni ter njeno integracijo v popularno kulturo in vsakdan, a morda nobeden tako jasno kot komad Distant Planet. Ta pravzaprav v afrofuturstičnem duhu opisuje nedosegljivo utopijo in s tem komentira takratnjo družbeno-politično situacijo v kateri so se znašli črnski geji, ki so v veliki meri gradili tamkajšnjo house sceno. Ta je, podobno kot nekaj let prej disko, mladim ljudem, predvsem pa tako in drugače marginaliziranim manjšinam predstavljala nekakšno hedonistično eskapado, obenem pa v nestrpnih očeh množic veljala za žarišče vsesplošne izprijenosti.

Morda danes obravnavana plošča niti ni najboljši kazatelj takrat popolnoma nove hipnotične repeticije house glasbe, ki je plesalce ujela v svoje ekstatične svetove, a je vsekakor del iste zgodbe in komad Distant Planet moramo tako razumeti v kontekstu časa, ki ga je na eni strani definiralo utopično vzdušje zabav in duh medsebojnega razumevanja in sprejemanja drugačnosti ter na drugi strani vedno izrazitejši medgeneracijski prepad in z njim vsesplošna nestrpnost ter nerazumevanje, zaradi katerih se je konstruktiven dialog pravzaprav zdel nemogoč. Udeleženci house zabav so bili tako ob razvpitih vikendaških večerih nenadoma soočeni z vizijo sprejemajoče in razumevajoče klime ter nato skozi teden zopet naleteli na trdo realnost, v kateri se je vikendaška utopija zdela kot oddaljen planet.

Kljub vsemu se situacija ne zdi tako enoznačna. Tovrstno hedonistično življenje je nedvomno hudo zaznamovalo številne posameznike, ti pa morda svojih utopičnih idej niti niso uspeli artikulirati kako drugače kot skozi neutemeljene in navidez iracionalne floskule o enosti in medsebojnem razumevanju ter seveda skozi glasbo proti kateri pa so bili nestrpni ameriški umi že tako ali tako negativno nastrojeni. Tako tragično oddaljen planet še danes ostaja tragično oddaljen, saj čeprav praktično ni več govora o nestrpnosti do glasbenih žanrov morda še vedno umanjka konstruktiven dialog in nekakšna kontekstualizacija vloge klubske glasbe ter njene pravzaprav izredno pozitivne in družbeno konstruktivne filozofije, ki se skriva za vso to razosebljeno repeticijo.

V komadih na plošči se je v neizpodbitnem duhu osemdesetih let izrazit seksualni naboj znašel tudi znotraj politično angažiranih tematik ter opisov doživljanja glasbe, kar danes pravzaprav izpade izredno komično, a zaradi tega nič manj revolucionarno v širšem kontekstu house glasbe. Ta je z danes poslušano ploščo naredila ogromne korake v razvoju in kultiviranju svojega zvoka in sicer v največji meri ravno s komadom, ki smo ga prihranili za konec. Poslušamo namreč le še deep house himno Can You Feel It, ki je bila večkrat izdana v različnih državah in številnih različicah, na morda najslavnejši izmed katerih se kot vokalni sample pojavi tudi Martin Luther King, katerega vizija pravzaprav sovpada z vizijo house glasbe.

A tudi brez njegovega govora in tovrstne kontekstualizacije se v preprostem sintetičnem beatu, prostornih akordih in skromni melodiji čuti večno vprašanje. Občutek po katerem sprašuje naslov je utopičen občutek medsebojnega razumevanja, empatije in uvidenja najširšega kozmičnega konteksta v katerem smo se znašli, vsi soočeni s svojimi zgodbami in fakticitetami in vsak s svojo neumorno željo po sreči, ki se v ekstatičnih house zabavah dodobra manifestira. A to vprašanje v naslovu se na nobeni izmed različic ne konča z vprašajem. Kot bi nam Larry Heard želel sporočiti, da nanj v resnici ni končnega odgovora, in da posledično pravzaprav sploh ni vprašanje. Če bi nanj odgovorili z ne, bi to pomenilo, da smo se predali in soočili z lastno nemočjo percepcije. Če bi odgovorili z ja, bi pomenilo da smo že na koncu poti in bi se tam torej lahko ustavili v samozadostni stagnaciji. Prej kot vprašanje nam ta naslov torej posreduje nekakšen cilj. Točka h kateri moramo doživljenjsko stremeti v procesu osebnostne rasti in širjenja lastne percepcije je verjetno nedosegljiva. Absolutno čutenje je nemogoče in iz tu izvira človeška tragedija. To večno vprašanje, ki si ga moramo zastavljati do konca življenja je tisto, ki nas lahko vodi skozi vzpone in padce. Vodi nas neustavljiva želja po čutenju.

Pocukrano kot house glasba poznih osemdesetih? Morda. Ampak resno...  Can you feel it.