JESSICA LEA MAYFIELD: WITH BLASPHEMY SO HEARTFELT

V zadnjih desetletjih se kolesje ameriške glasbene scene vrti predvsem po taktih glasbe z obeh obal tega kontinenta, vseeno pa nas redno razveseljujejo tudi izdelki iz bolj perifernih predelov Združenih držav. Naivno bi bilo misliti, da lahko v času univerzalne popkulture govorimo o neki globoki ločnici, ki bi izdelke s Srednjega zahoda ali Juga korenito ločevala od izdelkov iz New Yorka ali Los Angelesa, vendar pa se vseeno zdi, da se vsake toliko časa pojavi nek izvajalec, ki ga ravno njegova odmaknjenost od trendsetterskih centrov odločilno in pozitivno zaznamuje, saj lahko orje svojo ledino, ignorira smernice trenutka in vse skupaj cepi na nek bolj redko slišan lokalni pridih.

Jessica Lea Mayfield je to storila leta 2008, ko je ob pomoči Dana Auerbacha izdala svojo ploščo With Blashpemy So Heartfelt. Tistega leta je bil kalifornijski čudaški in eterični folk že bolj kot ne v zatonu, trubadurske barve je branil The Tallest Man On Earth, Kurt Vile se še ni prebil do širšega kroga poslušalcev, vrhove lestvic popularne alternative pa so zasedali bendi, ki so bili bolj buržoazni kot modroovratniški. Devetnajstletno dekle iz majhnega mesta Kent v Ohiu pa je svoje preprosto in neposredno akustično kantavtorstvo zgradilo na toplemu vokalu, ki se je spogledoval z alternativnim countryjem, in na melanholičnih besedilih, ki so z malo besedami povedala veliko ter ploščo dobro umestila v čas in kraj. Vse skupaj je ključno zaokrožil Auerbach s svojimi produkcijskimi okraski v obliki back vokalov in kitarskih lickov, ki plošči dodajo izjemno detajlen zvočni plašč.

V zadnjem času, ki je prežet z cinizmom in ki z viška gleda na iskrenost, se pogosto zgražamo nad direktnostjo in preprostimi čustvi. Marsikdo bi se v primežu tega diskurza obregnil ob vsebino plošče With Blasphemy So Heartfelt, ki ob prvem ali površnem poslušanju mogoče deluje banalno, po utopitvi v njen kozmos in prepustitvi nezavednemu pa opomni na dejstvo, da je med slabim in odličnim izdelkom pogosto izjemno tanka črta. Popolnoma jasno je, da gospodični Mayfield na dotični plošči uspe genialno vpreči esenco ljubezni, mladosti, sreče, nesreče ter brezzveznosti in osamljenosti našega časa, saj nikoli ne zaide v nepotrebno metaforiziranje in filozifiranje. Pri tem spominja na Ryana Adamsa, ki je na vrhuncu svoje kariere na začetku tisočletja počel nekaj podobnega.

Pogosto se zgodi, da glasbeniki, ki že na začetku svoje karierne poti dajo vse karte na mizo, v nadaljevanju kariere pregorijo in ne dosegajo več kvalitete svojih prvencev. Druga plošča Jessice Lee Mayfield je bila sicer solidna in je celo imela nekaj odličnih trenutkov, kot celota pa se ni niti približala plošči, ki jo bomo poslušali danes. Mogoče je to celo bolje, saj se tako lahko vedno znova vračamo k With Blasphemy So Heartfelt. Hkrati pa si želimo, da bi Dan Auerbach posvetil še malce več časa iskanju nepoznanih talentov, saj je pri tem več kot uspešen.