Neposlušno: izbor

Zavod Sploh in L'innomable, 2012

Ob koncu prejšnjega leta je v sodelovanju Zavoda Sploh in založbe L’innomable izšel dvojni album z naslovom Neposlušno, na katerem se v izbranih duetih predstavi nekaj naših glasbenih ustvarjalcev in gostov iz tujine. Neke vrste predstavitev albuma se je v širšem kontekstu s koncerti, delavnicami in predavanji odvila novembra v Španskih borcih, na Radiu Študent pa bomo danes v oddaji Razširjamo obzorja poslušali še osebni izbor posnetkov.

Kontrabasist Tomaž Grom, eden naših najdejavnejših improvizatorjev in predvsem najbolj prizadevnih gibalcev celotne srenje že dalj časa vodi delavnice in prireja koncerte, na katerih so nastopili tudi mnogi, če ne kar vsi ustvarjalci, ki jih bomo slišali v nadaljevanju. Med njimi bodo v različnih duetih Samo Kutin, Marko Jenič, Vitja Balžalorsky, Boštjan Simon, Ana Kravanja, Marko Karlovčec, Domen Gnezda, Andrej Fon, Jošt Drašler, Neža Naglič, Irena Tomažin in Tomaž Grom. Za album Neposlušno je bil prav duet izbran kot glavna forma zvočnih raziskovanj, verjetno zato, ker se v izraznem soočenju dveh posameznikov ustvarijo kar najbolj izzivalni zvočni prepleti. Takšno soočenje vsakega od obeh glasbenikov postavi pred izziv, ki ga razrešuje vzpostavitev zvočne dialektike. V nekem smislu gre pri tovrstnih duetih pravzaprav že za pravo zvočno refleksijo odnosa med jazom in (v oklepaju: njegovim) drugim. 

Glasbenikom in poslušalcem se moram seveda vnaprej opravičiti, saj nobenega posnetka ne bomo mogli slišati v celoti. Čeprav je pri svobodni improvizaciji seveda težko govoriti o kakršnihkoli zaključenih formah, pa gre tudi tukaj vendarle za zvočne tvorbe, ki svojo amorfno obliko dobijo šele retrogradno. V odlomkih bomo tako lahko sledili posebnostim in nekaterim poskusom izvirnih rešitev, ki jih pred glasbenike postavlja zasidranost v neskončno kratek in vedno že minuli zdaj, dobili bomo vpogled v različne obraze efemernosti, ne bomo pa vedeli, kako bi se utegnili ti spremeniti že samo eno sekundo kasneje.

Popolna svoboda, na kateri temelji neidiomatična glasbena improvizacija, od glasbenika zahteva popolno predanost trenutku in v duetu tudi drug drugemu, kar pa je obenem tudi zahteva po sprotnem iskanju nekega čim bolj etičnega odnosa do dialoga z drugim. Pri svobodni improvizaciji se ta dialog seveda odvija v govorici, ki ni vnaprej definirana, zato so v njej tako deli osebnosti posameznega glasbenika kot tudi njegovi pripravljenost in sposobnost, da se jim po potrebi odpove.

V pravkar slišani izvedbi sta se Kutin in Jenič spretno dopolnjevala, ko sta kodrala in razkrajala škripajoče, stalno prisotne tone v enakovredne zvočne tokove.

Poslušajmo, kako sta svoj duet izpeljala Vitja Balžalorsky in Boštjan Simon. Izvedba ima naslov “Tekoče stopnice”. Oba nadvse plodovita in ustvarjalna glasbenika sta med drugim znana tudi po svojih jazzovskih udejstvovanjih, tukaj pa se predstavljata v sprva nekoliko bolj hrupni, z mnogimi efekti podprti izvedbi.

Njun pristop gradi na drzni sopostavitvi bolj raznorodnih gradnikov, na kontrastiranju in iskanju nepričakovane zvočne globine. Za to poskrbi predvsem kitarist Vitja Balžalorsky, ki tukaj pravzaprav niti ne igra kitare, temveč bolj efekte. Balžalorsky ustvari impresivno količino zvočnih odtenkov, ki se drug od drugega odbijajo in se vzajemno oplajajo, medtem ko Simon po uvodnem hropenju iz saksofona privablja predvsem bolj subtilne, minimalistične kontraste.

Violinistka Ana Kravanja in saksofonist Marko Karlovčec sta zadnje čase že kar redna sodelavca, sicer pa je Marko Karlovčec zadnje čase eden izmed najbolj zagretih ustvarjalcev svobodnega jazza pri nas. Poslušali bomo njuno izvedbo z naslovom “Širom”, ki jo zaznamujejo mnoge pasaže poantirane tišine, v katero različni zvoki vedno znova poniknejo, da se iz nje spet lahko plašno vrnejo. Kravanja in Karlovčec spretno prepletata piskajoče, pronicljive zvoke, ki z mnogimi prepletanji in bogatimi alikvoti snežijo v nek imaginarni zvočni prostor.

Nadaljevali bomo z Domnom Gnezdo in Andrejem Fonom, še enim duetom, ki združuje dva sicer zelo različna glasbenika. Če smo Domna Gnezdo pred kratkim slišali denimo v jazzovski zasedbi Žiga Murka, pa je Andrej Fon reden akter improvizacijske scene, znan predvsem po svojih doma izdelanih pihalnih zvočilih.

Njuno sodelovanje se je izkristaliziralo v izvedbi z naslovom “Aoinfia”, ki prav tako združuje zvočne ekstreme in ima svoje vrhunce predvsem v Fonovem doprinosu. Fon namreč ustvarja res presenetljive zvočne izvire, ki se pojavijo povsem nenadoma in v zvočno tkivo ostro zarežejo. Ti zvoki se vedno spogledujejo s tišino, zato pogosto delujejo kot nekakšne bizarne monokromatske povečave praznine ali odsotnosti. Fon in Gnezda se po približno dveh minutah spontano ujameta v skoraj milozvočnem toku, ki učinkuje kot uvid v duhovitost naključja.

Med glasbeniki, ki sem jih imel priložnost na predstavitvi videti tudi v živo, sta bila Jošt Drašler in Neža Naglič med najbolj prepričljivimi, čeprav nekakšna kaotična skladnost, ki sta jo tako dobro ujela, seveda ne more biti absolutno merilo za vse. Kontrabasist Jošt Drašler je trenutno med našimi najboljšimi in tudi najbolj prilagodljivimi glasbeniki. Navdušujoče je že njegovo jazzovsko udejstvovanje (denimo s Karlovčcem ali Balžalorskim), vedno znova pa se s svojo kompleksno slovnico izkaže tudi njegova improvizacijska govorica. Ta premore celo nekakšno mehkobo, ki samo podčrta Drašlerjevo razumevanje zvočne celote. Skupaj s pianistko Nežo Naglič se bosta predstavila z izvedbo “Delta zelene v štirih zgodbah”, ki v spretnem valovanju spleta sugestivno zvočno kito. Tukaj se oba glasbenika bolj dopolnjujeta kot razhajata, pri tem pa se oba predstavita z res bogatim zvočnim naborom.

Njuna izvedba z naslovom “Skoraj malo” je dinamičen preplet različnih zvočnih napetosti, ki učinkujejo že kar nekoliko grobo in nasilno, saj ji smer določajo predvsem kričeče vokalizacije. Irena Tomažin tukaj skoraj povsem opusti vsakršne navezave na besedno govorico, ki jo v svojih projektih sicer tako spretno dekonstruira. Njeni kriki in vreščanja ustvarjajo nekoliko bolj tesnobno vzdušje, ki ga Gromovo zvočno trganje še dodatno podkrepi. Celotno močno sugestivno izvedbo zaznamuje dialektika med golo prisotnostjo zvoka oz. glasu v prostoru in spominom na njegove ustaljene konotacije ter zmožnosti ustvarjanja pomena. Tako njeno kričanje pravzaprav sploh ni kričanje, temveč je osvobojeno vsakršnega konteksta. Ta je kvečjemu ostanek poslušalčevih predsodkov, ki je tako vključen kot udeleženec nekega novega dialoga.

Celotna izvedba je res mojstrska v svoji neposrednosti in drznosti. K temu seveda pripomore tudi Tomaž Grom, ki v vedno novih odtenkih istega neutrudno zlorablja svoj inštrument. Prav tako so mojstrska tudi prehajanja med posameznimi pasažami, ki uspejo skoraj organsko združiti tudi najbolj oddaljene zvočne preje od škripanja do ritmičnega zaklinjanja in temnejše zvočne zgostitve.

Z Ireno Tomažin in Tomažem Gromom bomo oddajo Razširjamo obzorja tudi zaključili. V njej smo predstavili nekaj odlomkov z albuma Neposlušljivo, ki predstavlja vznemirljivi in vsekakor zasluženi vrhunec plodovitega obdobja sodobne improvizirane glasbe pri nas.