King Woman: Created in the Image of Suffering

Relapse Records, 2017

 

V Obzorjih v luči nedavno izšle nove plošče poslušamo nepozaben prvenec kalifornijske doom zasedbe King Woman iz leta 2017, Created in the Image of Suffering, ki se je mnogim prijetno in trpko obenem usedel na dušo za zmeraj, nekaterim pa predvsem prav zaradi gonilne sile benda – Kris in njenega pretežno nerazumljivega prepevanja – ostal v spominu zgolj kot »hipsterski bulšit«. Kako bo vam sedla tale plošča, se odločite sami, kaj je bend pripravil na novi plati Celestial Blues, ki je izšla konec julija letos, pa bomo slišali v bližajoči se v Tolpi bumov.

Bend King Woman je kot solistični projekt okoli leta 2009 osnovala tekstopiska in vokalistka iransko-srbskega rodu ter nedvomno osrednji karakter zasedbe, Kris Esfandiari. Opustila je študij na fakulteti, zavrgla ime svojega starega solističnega projekta in se sprva tudi kot kitaristka z močjo, ki jo lahko poseduje glasba, počasi, a vztrajno, osvobodila izpovedi o neprizanesljivem avtoritarnem družinskem in nasploh neposrednem ali potuhnjenem mizoginem in šovinističnem okolju sodobnih Združenih držav Amerike.

Glasbeničine začetne poskuse ustvarjanja lahko opredelimo za del mračnega osebnoizpovednega folkovskega vala, ki je Kalifornijo zajel prav okoli leta 2009 in nekje do leta 2011 izpljunil vsaj tri pomembne glasbenice, ki so svojo glasbo in pripadajočo družbo postopoma pregnetle iz otožne skrušenosti osamelega in introvertiranega folka v glasen distorziran in doomstrski upor ženske, ki jo vedno znova preseneti in užalosti ignorantska napihnjenost večinskega dela glasbenega in družbeno-političnega deškega igrišča. Podobno kot kolegici Chelsea Wolfe in Emma Ruth Rundle je Kris Esfandiari v začetku izdala nekaj intimnih solističnih pripovedi, pospremljenih z akustično oziroma električno kitaro in nekaj elektronskimi elementi, vendar pa je iz manjšega kroga glasbenikov in prijateljev na takratno širšo alternativno sceno prodrla čez dobrih pet let s prvo bendovsko postavo zasedbe King Woman.

King Woman je spontano postal bendovski projekt okoli leta 2014, ko je Esfandiari zapustila zasedbo vprašljivih nazorov, shoegaze bend Whirr, in dolgoletnega prijatelja, kitarista Colina Gallagherja, prosila za pomoč pri snovanju njene glasbe. Ko se jima je pridružil tretji prijatelj, bobnar Joey Raygoza, je trio pridobil še dva dodatna člana, kitarista in basista. Peterica je pri založbi The Flenser izdala svoj prvi EP, odmeven štirikomadni izdelek Doubt, z glasbo, ki je zvočno prestopila prag zadušljivega in hkrati osvobajajočega doom rocka, drona in nojza, vsebinsko pa načela tematiko dvoma v mentaliteto in izključujoč način življenja karizmatičnega gibanja znotraj krščanske cerkve, v katerega je bila večji del otroštva in mladostniških let vpeta Esfandiari.

Karizmatično gibanje, ki se je v šestdesetih letih preteklega stoletja razpaslo predvsem med denominacijami znotraj krščanstva v ZDA, je s svojo duhovno nastrojenostjo, prepričanji in pravili bistveno zaznamovalo Esfandiari, ki se hipnoze niti ni zares zavedala, dokler je nekega večera ni predramil zvok, pravzaprav lasten krik, na eni od njenih prvih odrskih izkušenj. Ustvarjanje glasbe v zasedbi King Woman je postalo orodje katarze in uvida v dejstvo, kot beremo v tekstih, »da se počuti znošeno, da je preteklost zanjo izgubljena«. Da je bila njena oseba torej zgolj prikrojena nečemu, kar ni bilo pred izkušnjo procesa umetnikovanja nikoli zares njeno, temveč nekaj prisiljenega, tuj proces bivanja, v katerega je bila udomačena.

Kris Esfandiari, sicer protagonistka več solističnih projektov, denimo shoegazerskega Miserable in traperskih NGHTCRWLR ter Dalmatian, je skozi leta ustvarila tako imenovane persone. King Woman je med njimi najmočnejša in je kljub bendovski zasnovi, na podoben način kot projekti že omenjenih kolegic Wolfe in Rundle, izrazito njen osebni glasbeni projekt. Glasbenica ob svojih izkušnjah namreč usmerja tudi zvočno plat bendovega ustvarjanja. Teksti na vsakem koraku napotujejo na tiho nasilje in erotiko, spletejo pa se v pretresljivo zmes občutno distorziranih kitar in zadušenih bobnov, ki za dano temo ne bi mogli biti čisto nič drugače zasnovani, kot so, s čimer poslušalca nagovorijo kot nekakšno šamansko sestopanje z lastnega jaza.

Prebujenje iz utesnjujočega okolja je glasbenica in vodilna sila zasedbe King Woman k sreči zmogla obrniti sebi v prid, ga obvladala in prelila v tekste. Plošča Created in the Image of Suffering pronicljivo posreduje vpogled v kaotično preobrazbo ženske in postavlja mnoga vprašanja, na katera je seveda težko odgovoriti. Glasbenica je postala glas na razpotju med sovraštvom do in po drugi strani neizbrisljivo zaznamovanostjo in ljubečo vpetostjo v diskriminirajoč sistem vzgoje. Glasba je omogočila mehkejši padec iz zategnjene duhovnosti in striktnih življenjskih pogojev, ki sta jih postavila religiozna starša, tudi v upanju, da lahko to podeli z ženskami s podobnim življenjskim ciklom. Po drugi strani se je prav skozi takšno izkušnjo šele odprla pot do duhovnosti, ki lahko ponudi izhod iz zlorabe, ki je nezavedno vladala življenju v skupnosti, ki jo je edino poznala. Brez možnosti hitrega izhoda ali roke pomoči, ki bi ji pojasnila, zakaj in kako v tem najti sebe, zbežati ali to izkušnjo preobraziti.

Poslušalca tako pravzaprav ne preseneti vsebina, ki je predenj položena v obliki mantričnega in zamaknjenega evociranja, ki sicer enostavne, a izvrstne tekste mestoma celo požira do nerazumljivosti, od nedokončanih stavkov in zamolkov do pomenljivo odsekanih besednih zvez, odrezanih od celostnega pomena. Esfandiarina unikatna barva glasu in njena interpretacija tekstov nemalokrat sličita prav na zavzete vodnike mističnih procesov verskih skupnosti.

Plošča Created in the Image of Suffering z osmimi komadi poslušalca popolnoma razoroži, da se ta zlahka zaplete v omamno, a trpko pripoved kraljice ženske, ki se je svoje božanskosti in vrednosti zavedla šele skozi kraljico glasbo in jo kot del svoje revolucionarne agende dobrohotno podelila z nami poslušalci.