Them Are Us Too: Amends
Dais Records, 2018
V tokratni oddaji Razširjamo obzorja na Radiu Študent gostimo ameriški sint- oziroma dream pop in darkwave dvojec Them Are Us Too in njegovo drugo, poslednjo ploščo Amends, ki je pred tremi leti izšla pri ameriški založbi Dais Records. Mnogi glasbeniki napovedo poslednjo ploščo, se poslovijo od kariere in trdijo, da vrnitve ne bo, pa se potem nenadoma zopet pojavijo. V primeru Them Are Us Too to žal ni več mogoče. Dvojec sta do leta 2016 tvorili vokalistka Kennedy Ashlyn Wenning in kitaristka Cash Askew. Askew je v začetku decembra tistega leta pri svojih dvaindvajsetih letih preminila v tako imenovanem Ghost Ship požaru, ki je vzel 36 pretežno mladih ali mladostnih in kreativnih življenj, ki so prostore skladišča takrat zapolnila, da bi obiskala predstavitev majhne elektronske založbe in muzike njenih glasbenikov.
Zapuščeno skladišče v kalifornijskem Oaklandu, med uporabniki znano kot Ghost Ship, je po fotografijah sodeč z leti postalo precej interesanten DIY plac, ki je nudil nekaj svobode za ustvarjanje, pa tudi cenejšo streho nad glavo osebam s takšnega ali drugačnega roba oziroma tistim, ki drugje niso našli zavetja, niti umetniškega niti preživetvenega. Po spletu javnosti verjetno nikoli zares povsem pojasnjenih okoliščin, pogoltnosti, mahinacij, neprevidnosti, brezbrižnosti širše skupnosti, zvezne države in mesta pa tudi članov ožjega kroga, najemodajalcev, nezakonitih podnajemodajalcev in podnajemnikov ter uporabnikov in obiskovalcev prostora, ki je po tihem veljal za požarno tvegano okolje, je ta na decembrski večer zagorel v nekaj minutah, nekaj ur pozneje pa se je razkril žalosten izpraznjen stavbni skelet s takrat še neznanim številom umrlih.
Ker je bila zgradba zasnovana kot kompleksen in zelo zgoščen, skorajda neprehoden labirint nepreverjenih posegov v stavbo brez kakršnikoli smernic ali varovalk v primeru požara ter številnih raznolikih primerkov starinskih in umetniških tvorb, je postopek preiskave trajal nekaj dni. Preiskava slojevite stavbe je pokazala, da so predmeti, nemalo teh lesenih, povsem pogoreli, vsi ujeti pa naj bi umrli zaradi zastrupitve oziroma zadušitve. Kljub kriminalističnim pregonom in večletnim sodnim postopkom, večinoma zaključenim prav januarja letos, sta vzrok in natančna točka vnetja, ki bi lahko bilo po besedah gasilcev in preiskovalcev sproženo tudi namenoma, ostala nepojasnjena. Nejasnosti in splošen pretres skupnosti so sprožili hud plaz kritik in obsežnejšo preiskavo ter zaprtje podobnih samoniklih prostorov v Oaklandu.
Velika izguba se je pokazala ne zgolj z daljnosežnimi posledicami za samo strukturo in dojemanje alternativnih prostorov tega mesta in oseb, ki jih tvorijo, temveč seveda predvsem v nenadnem izginotju posameznikov; glasbenikov, umetnikov in drugih, ki so že sicer stežka našli svoj kotiček v sodobni zahodni družbi, ki vse bolj zatira edinstvene glasove in prostore marginaliziranih skupnosti in posebnežev. Ena takšnih je bila Cash Askew, transspolna oseba s precejšnjim glasbenim darom in po besedah prijateljev in znancev navdihujoča točka tistega okolja, širši javnosti pa poznana kot del izvrstnega in obetavnega sintpop dvojca Them Are Us Too, katerega muziko poslušamo v tokratni oddaji.
Them Are Us Too je leta 2009 kot solo projekt z vokalom in sintetizatorjem ustanovila takrat še ne polnoletna Kennedy Ashlyn. Ime projekta odraža glasbeničino premišljevanje o ljudeh na robu, konkretno o prebivalcih tako imenovanih šotorskih mest, ki lastnoročno ali kot kvazihumanitarne hitre državne kvazirešitve klijejo po sanjski deželi Ameriki. Izhaja torej iz opazovanja in predvsem videnja oseb, ki nimajo kje živeti, tako fizično, oprijemljivo, kot duhovno ali mišljensko, identitetno. O ljudeh, ki so lahko mi in tudi so mi.
Po spalničnem ustvarjanju in nekaj solo nastopih je po vpisu na študij v Santa Cruzu leta 2013 na fakulteti spoznala Cash Askew, ki je prav takrat praznovala svoj 19. rojstni dan. Zavzeto glasbeno udejstvovanje, navdušenje nad podobnimi zasedbami in sličen mišljenski okvir in pogled na svet so ju zbližali. Soustvarjanje glasbe je bilo tako rekoč neizogibno. Askew je Ashlyn na nastopih začela spremljati kot kitaristka in v nekaj tednih od njunega prvega srečanja organsko postala del projekta Them Are Us Too. Leta 2014 ju je založba Dais Records na pobudo vokalistke zasedbe Youth Code povabila k sodelovanju, in tako je leto kasneje nastal odmeven prvenec Remain, glasbenici sta pripravili dva videospota, glasbo pa nato predstavili na obsežni turneji po zahodni obali ZDA. Ta izkušnja, kolikor je bila navdušujoča in navdihujoča in jima je odprla pot med somišljenike in v prostor na takrat cvetoči alternativni sceni nerazumljenih, je bila za enaindvajsetletnici tudi precej obremenjujoča. Dvojec se je za nekaj časa razšel, a prijateljici in glasbenici sta si še vedno delili glasbo, ki sta jo pripravljali vsaka na svojem koncu in na daljavo soustvarjali material za novo ploščo.
Komadi, ki jih poslušamo danes, so del prav tega ustvarjanja, ki ga Cash Askew v čudoviti zaključeni studijski celoti ni doživela. Plošča Amends je izšla dve leti po smrti glasbenice in je po besedah vokalistke Kennedy Ashlyn »nabor, ki bi moral biti druga studijska plošča Them Are Us Too. Poslednje darilo družini umrle, njenim prijateljem, poslušalcem glasbe in vsem, ki so ju podpirali pri njunem ustvarjanju«. Plošča je zahvala in poslednji na snidenje Cash Askew in je nastala z vključevanjem, predelavo in sestavljanjem glasbeničine dediščine, osnutkov, rifov in idej ter glasbovanjem Ashlyn za glasbo Them Are Us Too, ki bi šele morala vzcveteti. Amends je skupen napor v žalovanje vkleščenih, prijateljev, njenega dekleta, družine in Kennedy Ashlyn in zato nežna in kdaj precej trpka poslovilna pripoved, odeta v reverbirane kitare, samozavesten ali otožno zadržan nebeški vokal in občasno tudi hitrejšo plesno elektroniko.
Glasba zasedbe Them Are Us Too je bila del takratnega bogatega alternativnega avdiovizualnega dogajanja na zahodni obali ZDA, vpeta v družabni krog somišljenikov in glasbeno sorodno opredeljenih prijateljev iz zasedb Bestial Mouths, Boy Harsher, Chelsea Wolfe, Emme Ruth Rundle, Ioanne Gike, Screature in tudi True Widow, dvojec Drab Majesty pa je leta 2017 preminuli Cash Askew posvetil tudi skladbo Oak Wood. Zvočno in vizualno je glasbenike družila nostalgija po vintidž imidžu, samosvojem gotičarskem in sanjavem shoegazerskem, dreampopovskem, postpankerskem in tudi odpadniškem oziroma uporniškem pank navdihu iz 80. in 90. let prejšnjega stoletja, glasba dvojca Them Are Us Too pa se je od vseh omenjenih glasbenikov in njihovih skupnih težišč razlikovala po sicer nenamernem obujanju glasbe zasedbe Cocteau Twins in Kate Bush, predvsem skozi Ashlynine vokale, kitare pa v spomin neizpodbitno prikličejo kdaj zvok zasedbe Slowdive, drugič The Cure.
Preživela vokalistka dvojca Them Are Us Too Kennedy Ashlyn v intervjujih in zapisih in tudi prek glasbe opisuje neizmerno hvaležnost, da je imela priložnost spoznati, deliti misli in ustvarjati s preminulo Cash Askew, ki ji je, kot pravi sama, še za časa njenega življenja vlila samozavest in jo vodila po poti opolnomočenja skozi glasbeno ustvarjanje. Plošča Amends je tako pomemben, a žalosten mejnik v njeni glasbeni karieri, ki jo je po nekajletnem okrevanju vendarle znova zagnala s solo projektom SRSQ oziroma seer-skew. Kot vokalistka je sodelovala tudi z zasedbo The Body, pod imenom SRSQ pa je že izdala prvenec Unreality in nekaj singlov, glasbo, v kateri še vedno odzvanjajo otožne ostaline in žalovanje za preteklimi leti, pa opisuje kot griefwave za neprilagojene.
Zaključni del plošče Amends v tokratnih Obzorjih na Radiu Študent poslušamo v upanju, da se podzemni svet kreative le ne bo sesul povsem ali sežgal v čisto prazen nič, pokopal sedanjih in prihodnjih duš, ki postopajo, ustvarjajo in razmišljajo nekoliko drugače, s čimer tudi nam poslušalcem ponudijo kdaj otožne, žalujoče, premlevajoče, drugič družabne, plesne, vključujoče trenutke in ne zgolj navidezno happy-go-lucky mentaliteto, ki je tako zelo sprejemljiva in posajena na piedestal življenja. Življenje pač ni zgolj eno samo veselje ali lahkotnost, temveč je tudi kompleksno in uničujoče tavanje v noči in nemoči, a s tem ni prav nič narobe.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj