14. Festival in memoriam prof. Peter Hafner

Škofja Loka, Kranj, Železniki, Cerkno, 27. 7. – 4. 8. 2023

 

Preden se je nad Škofjo Loko v kataklizmični seriji deževnih kapelj zgrnila vsa nakopičena jeza onega tam zgoraj, je življenje teklo po ustaljenih ritmih lenobnega poletja. In še preden so te ritme razbile masovne poplave, jih je na mnogo lepši in človeku prijaznejši način nekoliko zamajal že štirinajsti festival In Memoriam prof. Peter Hafner, ki je letos v slogu zadnjih let potekal v Škofji Loki, Železnikih, Kranju in Cerknem. O festivalu, ki je v osnovi posvečen vsestranskemu ljubitelju glasbe in alternative, pokojnemu škofjeloškemu profesorju matematike Petru Hafnerju, smo na radiu pisarili in razglabljali že mnogokrat – nazadnje v Sto decibelih, v katerih se nam je v pogovoru pridružil organizator Tine Hafner. Letos se je festival začel 27. julija in se predčasno končal s tretjim avgustom – koncert dreampopovcev Still Corners, ki se je imel zgoditi četrtega avgusta, je bil namreč zaradi silnega deževja odpovedan. Kljub temu je letošnji festival postregel z bogato in razgibano nabirko tako ustaljenih nastopačev kot popolnoma svežih odkritij z obronkov našega glasbenega podtalja. 

Letos smo se posvetili trem koncertnim večerom – poglavitno zato, ker se jih je recenzent lahko udeležil – sicer pa tudi zato, ker smo lahko opazovali festivalsko dogajanje v treh različnih kontekstih – na prostem pred cerkvijo Sv. Jakoba in v notranjosti restavracije ter kavarne Pr’ Pepet v Škofji Loki ter v prostorih Trainstationa v Kranju. Po pričevanju kolegov in lokalnih sonavdušencev pa lahko zagotovo potrdimo, da so tudi recenzentsko neobiskani večeri zadostili še tako ljubezni željnim ušesom. 

Otvoritveni četrtkov večer se je pričel na Cankarjevem trgu v Škofji Loki, kjer so že pred osmo začeli odzvanjati toni zasanjane elektronike. Manjši tlakovan trg, obkrožen s kafiči in obdan z visoko srednjeveško gradnjo, je ogreval stari znanec festivala Zorkow. Svoj set je mojstrsko priredil manjšemu odru, ki je stal ob obokanem vhodu v srednjeveško cerkev. Šlo je za nadvse fluidno in odprto prizorišče, polno mimoidočih turistov in domačinov, kjer pa je obenem potekala tudi razstava interpretativnih portretov Marka Breclja izpod prstov koprskih gimnazijcev. Namesto sfriziranega performansa, s kakršnim ponavadi ljubljančan secira drum and bass in dubstep, je tokrat postregel z bolj razvlečenim in atmosferičnim setom, ki je vključeval ambientalne pasaže, zasanjane teksture in raznorazne semple narave in pogovorov. Po lastnih besedah se je prepustil improvizaciji, ki se je lepo umestila v počasen in lenoben večer. Množico pasivnih poslušalcev, ki je na videz nemoteno kofetkala in vinčkala, je bilo mnogokrat moč zalotiti v skoraj neopaznem gibanju ob ritmih razpršene elektronike. 

Po dobri uri in pol sta z nekaj zamude na oder stopila STADT, ki sta festival dodobra otvorila. Sonce je zašlo, trg pa se je kopal v motni svetlobi barvastih žarometov. Ambient se je povsem prilegal ukrajinskemu darkwaverskemu EBM dvojcu, ki trenutno živi in ustvarja v Beogradu. O STADT smo na naših valovih že pisali, ko sta nastopila pred Kinom Šiška, in tudi tokrat nista razočarala. Temačni in zatohli ritmi skrivnostnega zamaskiranca za mešalko so dodobra prerešetali srednjeveške stene, medtem pa je Dimitri Filjušin prepeval – oziroma se, bolje rečeno, drl, udrihal in kričal – s svojim mračnim vokalom. Pred samim odrom se je nabral kakšen ducat navdušencev, a opazili smo tudi mnogo naključnih mimoidočih, ki so, četudi zgolj za korak, začudeno obstali. Dvojec se ni branil teh drobcev naključne pozornosti, obenem pa se ni zares kaj dosti brigal za občinstvo ali morebitno pomanjkanje občinstva. STADT sta nabijala s polno paro in izvajala vse od plesnih štiklov do baladastih utrinkov depresivnega vsakdana, pri čemer ju je parkrat za nameček dopolnjevalo še naključno, a čudovito cerkveno zvonjenje. Za konec sta izvedla še priredbo Vojna kultne ruske zasedbe KINO in se poslovila s preprostim pozivom: »Peace«. Navdušena publika je še nekaj časa postopala pred odrom in čebljala o izvrstnem performansu dvojca, ukrajinska mladeniča pa sta v kratkem pogovoru izrazila navdušenje nad predrzno umestitvijo abrazivnih vrtljajev darkwava v samo srčiko starega mesta.

Nekaj dni kasneje, ko so spomini že bledeli, smo se napotili v nekoliko intimnejše okolje kavarne in restavracije Pr’ Pepet, kjer je najprej nastopila improvizatorska in prostodžezistična naveza Jureta Boršiča na saksofonu in Jošta Drašlerja na kontrabasu. Dvojec, ki predstavlja dve tretjini zasedbe TiTiTi, je nastopal v posebej pripravljeni sobi, okrašeni s spomini na loške motoristične dirke in knjižnimi policami, kar je vzbujalo prav poseben občutek domačnosti – popolnoma akustično, brez kakršnegakoli ozvočenja. Dvojica je plavala v popolnoma prostem slogu – saksofon se je poigraval s tehniko, barvo in premorom, medtem ko je bas tolkel vse od udarnega šundra do lebdečih alikvotov. Godba je bila izvrstna, saj sta glasbenika svoje skupno ozadje popolnoma izkoristila. S tem sta pričarala nekaj začaranih ritmično-melodičnih fragmentov, ukleščenih v polju popolne svobode. 

Komaj smo se ohladili od prostodžezovskih rafalov, že je sledila glavna točka večera, nastop dua Terrafolk. Dvojec Bojana Cvetrežnika in Barje Drnovšek predstavlja polovico folk zasedbe Terrafolk, ki združuje raznorazne glasbe sveta. V svojem performansu sta se mudila na violinah, Cvetrežnik pa je občasno poprijel tudi za akustično kitaro. V prizemljenem in sproščenem nastopu, ki je povezal zdaj še bolj nabito polno sobico, sta občinstvu predstavila razne ljudske glasbene prakse zahodnega sveta, posegla pa sta tudi po priredbah Queenov in Huey Lewisa, s čimer sta navdušila občinstvo. Čeprav sta bila s svojim nastopom precej manj prevpraševalna in intrigantna kot Boršič in Drašler – ki sta se kasneje dvojcu tudi pridružila na odru za krajše kvartetno preigravanje – sta Terrafolk navsezadnje na pozitiven način prikazala širino in fleksibilnost memoriala. Kuratorska linija združitve komponiranega z improviziranim na podstati glasbenih prvin bi morda za kak trenutek lahko izpadla vprašljivo, a je po refleksiji in vtisih izpadla dokaj organsko in – konec koncev – všečno. 

Za konec se bomo dotaknili še praktično zadnjega festivalskega večera, ki je prejšnji četrtek potekal v kranjskem Trainstation SubArt. Že ob prihodu je deževalo, kar pa obsežnega števila prišlekov ni odtegnilo od obiska. Koncert se je prestavil v notranje prostore, kjer je ogreval Jernej Grmek. Prvak čudaškega kantavtorstva našega podtalja je nastopil z matricami, električno kitaro in pojočo žago, s čimer je naslikal precejšen kontrapunkt svojemu elektronskemu projektu Tachyon, po katerem ga poznamo tudi z letošnjega klubskega maratona. Na odru se je sukal in preobračal na liniji med šlagerskim kantavtorjem iz psihedeličnih šestdesetih in hibridom Bowieja ter Morrisseyja. Bodisi je igral na matrico brez pripomočkov ali celo ob zaključku na pojočo žago – požemal je nasmeške, poplesavanje in bučne aplavze. Grmek je bil zagotovo ena najsvetlejših točk festivala, s svojim karizmatičnim in iskreno čudaških nastopom pa je dodobra ogrel dvorano Trainstationa. 

Njegovemu nastopu sta sledili še točki precej neposrednih Regen in baladasto usmerjenih balans. Regen so se držali jasno začrtanih linij popovske godbe, ki pa v svoji vlogi kuratorskih naslednikov energičnega nastopa mladega kantavtorja niso najbolj zasijali. Za konec večera so balans odšpilali bolj baladostno, kot se je izrazila Kristin Čona, s čimer je nakazala na nežnejše trenutke z obeh najnovejših plošč, ki so se znašli v odrskem ospredju. Seveda so tudi plesni vrhunci dobili svoje mesto, publika pa ni ostala nepotešena. S tem se je po sili razmer tudi praktično zaključil štirinajsti memorial. Festival je letos ponudil močno razgiban program, ki je spretno manevriral po obronkih in globočinah podtalja. Prvovrstna mešanica muzičnega dogajanja je za kratek hip prevzela izbrane gorenjske destinacije – a letos so razmere presekale dogajanje. 

Ko je publika počasi kapljala iz Trainstationa, je v Kranju že precej lilo. Recenzent se je s kolegom vozil domov v Škofjo Loko po liniji najmanjšega odpora, medtem ko je v kasetniku stare kie nabijala prijateljeva najnovejša pridobitev v obliki kasete sam pravm. Na poti domov je avto parkrat prav konkretno zalila voda, pri čemer je razvnet pogovor o utrinkih večera urno zamrl. Kljub temu se nikomur ni zares svitalo o tem, kako hudo bo zares v Loki naslednje jutro. Naslednji dan je koncert zasedb Still Corners in Portland odpadel zaradi dežja, zemeljskih plazov in poplav. Kljub vsem sledečim neprijetnostim se je štirinajsti memorial izkazal tako glasbeno kot doživljajsko – in tudi dokazal, da nekaj živosti pa periferija še kako premore. Od šundra do popa.