Carnaval

Gala hala, 21. 12. 2016

Zaloška zasedba Carnaval je v iztekajočem se letu s svojim pogostim nastopanjem na slovenskih in tujih odrih napovedovala skorajšnji prihod novega izdelka. Ta je luč sveta ugledal natanko na dan zimskega sončnega obrata. Koncert se je začel četrt ure po deseti in v metelkovsko Gala halo privabil zavidljivo število poslušalcev, med katerimi je bilo opaziti veliko bendovih privržencev, željnih prisostvovati rojstvu Miss Universe.

Zasedba je nastop začela z novo monolitno instrumentalno skladbo Space Bar in v vesolju ostala tudi s sledečo, Moon Shuffle. Skladbe so bile na koncertu združene v sklope po dve ali tri. Prehajale so iz ene v drugo, kar je ustvarilo fluiden tok koncerta, ki prisotnih ni puščal iz objema. Zasedba je celoten koncert delovala suvereno, bolj ali manj glasno publiko pa je popeljala na pravo doživetje novega albuma, ki ga je začinila z nekaterimi vsem dobro znanimi cukri s prejšnjih plošč.

Ko so povečini dolgi komadi dosegali svoj vrhunec, so glasbeniki in z njimi celotno prizorišče »zasrfali« na mogočnem valu hrupa. Omeniti velja, da je bila zasedba v precej dinamičnem elementu, kar je pisočega spomnilo na zibajoče se surf rockerje tipa Beach Boys. Seveda je ta opazka mišljena v pozitivnem smislu, saj se glasbenikov iz preteklosti spominjamo po bolj statičnem odrskem nastopu. Šalo na stran - nastop in izvedba na sredinem koncertu zasedbe Carnaval sta bila prežeta s kompaktnim igranjem in sproščenim odrskim nastopom vseh članov zasedbe.

Kitarist in pevec Ažo z leti postaja vse bolj suveren v svojem početju in v okvirih takšne glasne godbe. Svoje petje jasno, karizmatično in odlično nadgradi z natančnim igranjem kitare, s spretnim prepletanjem soliranja in nalaganja težkih riffov. Njegovo petje s kilometrino in izkušnjami vse bolj spominja na karizmatičnega ustanovnega člana legendarnih Screaming Trees, Marka Lanegana. Preplet soliranja in riffov se dogaja tudi na relaciji Ažo-Vičo, ki je vsekakor osvežitev in dodana vrednost zdajšnje zasedbe Carnaval. Lahko bi rekli, da je ravno Vičo eden od protagonistov, ki nove pesmi nadgrajuje do epskih razsežnosti. Progresivnost novih skladb je ravno v tem, da te skozi stopnjevanje in repetitivne psihadelične odseke prehajajo v zelo hrupna stanja, ki glasbo Carnaval pahnejo še korak dlje od predhodnega ustvarjanja, in preko meja glasbenega stila, s katerim jih označujejo glasbeni kritiki. V takšnih trenutkih morda soliranje postane postane preveč predvidljivo, a ravno to odpre vrata nekaterim pesmim, ki se iztečejo v manj zlomljenih in sinkopiranih ritmih.

Ko smo že pri ritmu, velja omeniti, da sta tako bobnar Mato kot basist Sacco celoten koncert brezkompromisno podpirala obe kitari in prispevala velik in enakovreden delež k zvočni podobi samega koncerta. Pri zasedbi Carnaval je težko izpostaviti posameznika, saj celotna zasedba deluje kot dobro usklajen organizem, kar ji daje čvrst, močan in brezkompromisen zvok ter zvočnost. Pisoči lahko mirne duše zatrdi, da so Carnaval zastavonoše med ustvarjalci tovrstnega glasbenega miljeja in se lahko brez sramu postavijo ob bok podobnim zasedbam v tujini.

Na koncertu smo bili priča pretežno novim skladbam, ki jih pri grajenju dinamike ter stopnjevanja v ekstatične širine zvoka odlikujeta večja razgibanost in kompleksnejša struktura. Skladbi Rocket in Round Nose Cat nakazujeta odklon v nekakšen boogie stoner oziroma vnašata hitrejši in poživljajoč moment, ki koncertno publiko ohranja pri zavesti, da se ta lažje prebije skozi težavnejšo ritmiko bolj umirjenih skladb. Na sredinem koncertu so bolj buren odziv publike sicer doživeli štirje starejši komadi, a se tudi za nove ni potrebno bati, da se poslušalcem ne bi priljubili.

Prvi del nastopa so Carnaval sklenili s skladbama Born in the River in hitovsko Sugar and Sweets. Po sicer ne preveč prepričljivem odzivu publike na zaključek koncerta, kar bi lahko pogojevala tudi »stoniranost« publike, so se Carnaval vrnili na oder in odigrali še dve starejši skladbi, Stupid Music in Chocolate Cake. Bis so zaključili z epsko Burning Sun in balado Silver Starlight. Tako se je rodila Miss Universe, četrta plošča zasedbe Carnaval. V sredo je bilo v Gala Hali lepo videti ustvarjalce, ki z vso predanostjo in užitkom publiki posredujejo svojo glasbeno izpovedno vsebino in ob tem tudi uživajo. Ko tak pozitiven premik opazi tudi pri publiki, ki se zbere, da bi prisluhnila in uživala v glasbi, se človek zave, da je bil ta večer ob pravem trenutku na pravem mestu.