Conway the Machine @ Gala hala

Gala hala, Ljubljana, 3. 4. 2024

Prišel je … The Machine, Mašina, Conway. 

Preteklo sredo se je letni vrt Gala hale neobičajno zgodaj otvoril s koncertom podtalnega raperskega giganta Conwaya the Machina, ki trenutno vodi turo po evropskih prizoriščih. Dogodek se je zgodil v sklopu serialke Rapetek, dandanes praktično edine serije dogodkov, ki na slovenskih tleh promovira hiphop kulturo in aktivno uvaža izvajalce iz niš aktualnega, sodobnega in najpomembneje podtalnega hiphopa s fokusom na ZDA. Smotrno je trditi, da Conway s svojo trenutno slavo in renomejem zagotovo predstavlja vrhunec Rapetkovih dosedanjih bukiranj in kot tak odpira tudi svojevrstne probleme na naši majhni sceni. 

Tokrat je bilo zelo očitno pomanjkanje prostorov, ki se je začelo kazati s približno dvomesečnim marketinškim pushom promocije koncerta, prvotno namenjenega za Cvetličarno, kar ste najbrž zasledili, če ste kaj drseli po svojih feedih na družabnih omrežjih. Cvetličarna koncerta ni doživela, ker je bilo prodanih premalo kart, vseeno pa preveč, da bi se slabih petsto obiskovalcev lahko zbasalo v Gala halo, tako da smo na koncu pristali na njenem letnem vrtu. Za prizorišče s tisoč stojišči je Cvetličarna dokaj ambiciozna izbira organizatorjev, česar so se sodeč po promocijskih vložkih tudi sami zavedali. Vendar so na žalost prevladali drugi dejavniki, predvsem cena kart glede na domet in odziv poslušalcev pri nas. Seveda se je priklatilo polno ljudi iz Hrvaške in nekaj ljudi iz Italije, to so pač tisti die-hard feni, na katere lahko vedno računaš, in tudi pri nas je obilica takih. Vendar vseeno ne dovolj, da bi napolnili kapacitete Cvetličarne, kar bi se sicer z izvajalcem ranga Conwaya drugod bolj ali manj zgodilo. 

To nas pripelje do drugega problema – število oseb, ki to glasbo sploh posluša. Veliko je tistih, ki jih je cena vstopnice odvrnila od sicer mikavnega koncerta. Cena bukinga pa ostaja podobna, zato so takšne cene vstopnic tudi razumljive. Vidimo očiten problem, ki pri tem nastane, in potencialno stisko organizacije takšnih dogodkov. Gre za dejstvo, da mnogi izvajalci, ki so trenutno pomembni za hiphop kulturo, podzemni rap in ohranjanje idej hiphopa, težko pridejo do nas v trenutnih pogojih in ob takšnih odzivih. So preveliki, čeprav imajo tukaj lepo število fenov, ki so se pripravljeni voziti nekaj ur, da jih vidijo in slišijo v živo. Glede na majhno število ljudi pod tridesetim letom starosti na sredinem koncertu pa se zdi, da bo takšnih poslušalcev vse manj.

Vseeno se lotimo koncerta, ki je bil soliden in dolg. Vrata so se odprla ob osmi uri, do devete ure je rolal DJ Borka, potem pa so na oder stopili rimoklepači iz novomeške založbe Munje Records. To sta bila v tem primeru glavna glava založbe Sajkoslav in pa Vuki Vuk. S težkimi boombap ritmi in bravado verzi sta ogrela množico, ki je v Galo prispela polna pričakovanj. Ta so se lepo izpolnila z nastopi lokalcev, ki so imeli na voljo slabih trideset minut in so tako izbirali le najbolj povzdigujoče komade iz repertoarja. Sajkotu in Vuku je z enim komadom v flow vskočila še Fraw Blanka, nato je krmilo spet prevzel Borka, nakar je nastopila še zagrebška ekipa TDKM. Trio je sicer začel z nekaj tehničnimi težavami, ki so jih popestrili z vicem. Nato so se v nekakšni prekomerni naglici zagnali v komade, ki naj bi nas nahajpali, vendar so nastopajoči hitro izgubili sapo, občutek in ritem v svojem zanosu. Nastop je izpadel kot tryhard poskus hajpanja občinstva, ki se ni ravno obnesel, čeprav smo videli, da nastopajoči imajo kilometrino, obenem pa se je zdelo, da je minilo kakšno leto, odkar so nastopali. 

Potem smo spet čakali. Na razporedu je pisalo, da naj bi nekaj do desete Conway že nastopil, ura pa je tekla že proti pol enajsti. Na oder je takrat stopil prvi tip iz Conwayeve založbe Drumwork, in sicer Kendricks, ki se je najavil kot glavni didžej ture. Ob omembi imena težko pričakovanega raperja se je v publiki ustvarila nestrpna energija, toda Kendricks je najprej odrapal še par svojih komadov. Od trenutka, ko je stopil na oder, in dokler ni odšel z njega, je za njim hodila bejba z mobitelom s prižgano svetilko in v tiktok formatu snemala vse, kar je povedal in odrapal. To je precej rušilo »podzemnost« in na nek način tudi legitimnost celotnega imidža surovega raperskega podzemlja. Ampak prav, nismo prišli poslušati niti Kendricksa niti piarovke, čakali smo Conwaya. Ker je tip tak car, je najprej ponudil možnost novim članom svoje založbe, dvema raperjema, od katerih je eden svoj hustle ponosno izpostavil z rapanjem s hripavim glasom, ki si ga je pridobil na turi, za nameček pa je praznoval tudi rojstni dan. Nastop je trajal še dobrih trideset minut, na osrednjega nastopajočega smo tako čakali več kot eno uro. Publika je počasi izgubila voljo do poslušanja približkov tega, kar se je še obetalo. Odziv se je manjšal, nestrpnost pa je nenehno rasla.

Conway ni zamujal, ker bi tako želel, temveč ker se je še vozil z letališča. DJ Kendricks je po nastopu dvojca najavil, da pride kmalu, nato pa vajeti spet prepustil didžejanju. Slabih dvajset čez enajsto je na oder stopil Conway the Machine z osmerico za sabo, dvema hajpmenoma, dvema didžejema in seveda osebo, ki smo jo gledali pol koncerta, bodyguardom, ogromno omaro v beli majici, ki je cel koncert nekaj žvečil ter spremljal vsak Conwayev gib in vsako potencialno grožnjo v prvih vrstah. Skratka najbolj divja pojava na koncertu.

Nastop je bil sproščen, Conway je nedvomno užival in obiskovalcem so se izpolnili želje in pričakovanja. Ko si je slekel pulover, je razkazal dres Dončića. V prvih vrstah je podpisoval kape in majice med rapanjem, še sam je dobil majico. Šibal je po komadih, vmes si je vzel dva komada pavze, kar sta zafilala hajpmena. Ko je Conway rapal, so rapali z njim vsi na odru, besedo za besedo, razen seveda bodyguard, ta je le kimal z glavo. The Machine je izpljuval še par verzov a cappella, skoraj na koncu pa izvedel še dva čustveno nabita komada, med katerima je potočil solzico ali dve. Potem pa rekoč hiphop mi je rešil življenje odrapal še zadnja dva komada in odšel z odra, za njim pa vsi, razen didžeja, ki je vrtel glasbo, dokler ni za after v notranjem prostoru poskrbel DJ White AF. 

Za koncert lahko rečemo, da je bil presežek po količini pričakovanj, ki so jih imeli vsi feni Conwaya, zanje je bil to tako ali tako neke vrste praznik. Za preostale pa je bil koncert res tisti pravi hiphop dogodek, ki ga pri nas žal lahko obiščemo vse redkeje in na katerem lahko v svojem lokalnem okolju izkusimo neposredno kulturo, ki jo goji hiphop glasba. Upamo na še čim več takšnih koncertov in na čim večji odziv v regiji in lokalno. Mogoče naslednjič ne bo treba biti v prvem tednu aprila ponoči zunaj.

Foto: Eva Šuštar