DRUGA GODBA: TRETJI DAN

Na fotografiji: tAaman (foto: Aleš Rosa)

Letošnja Druga godba je po dveh dneh, na katerih ni manjkalo zelo znanih ali celo razvpitih izvajalcev, za zaključek postregla s tremi bolj intimnimi špili, ki so se odvili v lepo zapolnjenem Klubu Cankarjevega doma. Sicer je zvečer in naprej v noč sledil še koncert francoske zasedbe Magnetic Ensemble v Stari elektrarni. Ta naj bi poskrbela za plesni finale tokratne 32. izdaje festivala, a vašega poročevalca minimalistična elektronska glasba ni nič kaj premaknila. Edina zanimivost je bil okrogel oder, okrog katerega smo poslušalci stali in se tudi lahko premikali okrog benda, a to je tudi edino, po čemer si bomo zapomnili ta nastop …

Zato pa bilo je kljub akustični naravi glasbe zelo živahno v Klubu Cankarjevega doma. Vsi izvajalci so postregli z nadserijskimi koncerti, ki bodo kljub občasnim pomanjkljivostim v miselni beležnici spodaj podpisanega ostali zapisani kot ena boljših zvočnih pustoloviščin letošnje Druge godbe. Prvi je na oder stopil avstrijsko-makedonski meharski duo Schuberth-Dinovski in navdušil s prepletom zvečine balkanskih motivov in avtorskih skladb v duhu moderne klasične glasbe in improvizacije. Njun prvenec se imenuje Improvokation in izkazalo se je, da je takšno domiselno poimenovanje njunega početja nadvse ustrezno.

Čeprav je bilo od prvega zvoka iz njunih diatoničnih harmonik jasno, da gre za virtuoza, sta to svojo lastnost pridno brzdala oziroma jo ravno prav pripuščala v večslojne skladbe, katerih največja vrlina je bila slogovna raznolikost že znotraj posamičnega komada ter izjemna interakcija njunih dveh rok in desetih prstov. Skladbe sta igrala po sklopih, torej v svojevrstnih venčkih ali suitah, v katerih sta si dala duška z občutenim fraziranjem ali igračkanjem s svojima glasbiloma, s potrkavanjem po ogrodju harmonik ali pa s počasnim »izdihovanjem« zraka iz mehov.

Semtertja sta kak komad dopolnila z vokalizacijami v slogu jazzovskih vokaliz, ki pa so se po nekaj ponovitvah že zdele same sebi namen in preveč repetitivne in to je edino, kar jima lahko zamerimo. Dinovski je eno makedonsko pesem tudi zapel, nas, starejše ljubitelje mehovske godbe, pa sta najbolj očarala s skladbo, posvečeno Guyu Klucevsku, in zakjučnima skladbama pokojnega Larsa Hollmerja. Ne čudi, da je Schubertha pred kratkim Bratko Bibič povabil v Accordion Tribe, naj skupaj s še enim avstrijskim harmonikarjem nadomestita zbolela Klucevska in Lechnerja. Meharsko pleme se torej širi v nova obzorja …

Meharski dvojec je najbolj navdušil s samosvojimi predelavami makedonskih pesmi, kar je bil pravšnji uvod v nadaljevanje popoldanske soareje z bendom tAman. Zasedba, v kateri so se zbrale same stare mačke in mačkoni domače jazzovske in etno scene na čelu z nekdanjo pevko benda Dertum Maido Džinić Poljak, je resda svoje ustvarjanje najbolj osredotočila okrog sevdalink, a tudi so oni najbolj premaknili okvirje pričakovanega prav s pesmimi iz najjužnejše nekdanje sestrske republike.

tAman so pogumno sestavili repertoar iz večinoma manj znanih pesmi, tako iz nabora sevdalink kot makedonske ali širše južnoslovanske pesmarice. Pesmi pa so pošteno predrugačili, v domišljenih aranžmajih je bila vokalu odmerjena enaka vloga kot posamičnim glasbilom. Z ustavitvami ali zasuki sredi pesmi so jim dodajali dramatičnost, ki je še zvočno podčrtala sporočilnost besedil. Pri dodajanju drobnih začimb – denimo komaj slišnih ali pa celo zafrkljivih potegov po strunah – je prednjačila violistka in violinistka Jelena Ždrale, za katero smo kasneje v pogovoru izvedeli, da nekako najbolj skrbi za aranžmaje. Kot že rečeno, se je bend najbolj ujel v makedonskih pesmih, posebej v pesmi Eleno, ki so jo z doživeto interpretacijo odpeljali v eterična prostranstva. Bendu se je sicer občasno poznalo, da za sabo še nima veliko nastopov, a če se bodo v prihodnje zbrali tako kot za omenjeno makedonsko klasiko, se ni bati za njihovo prihodnost.

Zadnja je na klubski oder stopila v Parizu živeča brazilska nekonvencionalna kantavtorica Dom La Nena, ki ji je publika kmalu začela jesti z roke. Z zabavnimi štorijami in animacijo poslušalstva je zabrisala mejo med odrom in publiko. Slednjo je brez težav spravila v ploskanje, prepevanje in ples. Svoje krhke, zračne pesmi, odpete v več jezikih, je podlagala z zapomljivimi linijami na violončelu, ki so se potem prek elektronsKih naprav zankasto ponavljale. Tako se je sama lahko bolj zbrano posvetila petju ali dodajanju ritma z udarjanjem z nogo po tleh ali igranjem na mali boben. Posegla je tudi po električni kitari in, kar je bilo še zlasti zabavno, drobcenem, z žarnicami osvetljenem ukuleleju, ki je še za odtenek močneje pričaral vtis namišljenih dežel sanjskih in sanjaških napevov.

Prosti koncu nastopa je zapela slovito skladbo Gracias a la vida čilske kantavtorice Violette Parra, ki jo poznamo v mogočnih izvedbah Mercedes Sosa in Joan Baez. No, pri tem slavnostnem komadu se je izkazalo, da ji vokalno veliko bolj pristojijo njene lastne pesmi v duhu baladnega ali neofolkovskega kantavtorstva. Kljub temu si jo bomo zapomnili po drznosti kombiniranja glasbil in suvereni izvedbi ter uspešni animaciji prislovično togega ljubljanskega občinstva. Če vprašate nas, ki smo bili na pravem sklepnem špilu v elektrarni razočarani, je bil že klubski trojček imeniten zaključek letošnjega festivala, pa čeprav smo plesali bolj v mislih.