Electrónica en Abril 2022 @ La Casa Encendida
La Casa Encendida, Madrid, Španija, 31. 3.–3. 4. 2022
Pretekli teden je pot novinarja Radia Študent, ki letošnje študijsko leto prebija v Madridu, vodila v osvetljeno hišo. La Casa Encendida, kot je znana lokalni skupnosti, je večnamenski prostor, kjer se madridska kultura združi s kančkom umetnosti, družbenih problematik, malo okoljevarstveništva in izobraževanja. Po domače, hipsterski raj za popit samo-malo-predrag pirček na s soncem obsijani strehi v senci cvetja glicinij. Pa tudi kraj za raziskovanje novih umetnosti, ki se po naključju ravno ob pravem času znajdejo v metropolitanskem mestu. Sledeča je tudi izkušnja recenzentovega doživljanja Osvetljene hiše, dogodka, ki ga je postavil izven cone udobja v še ne videne glasbene vode in mu prevetril um. Festival Electrónica en Abril.
Dogodek sta v četrtek otvorila MC Yallah in Debmaster. Utečen hiphop dvojec ugandske hiphop veteranke MC Yallah in temačno basirani beati Berlinčana Debmasterja so nas dodobra razgreli in raperki je publika po prvih nekaj komadih jedla iz roke. Brez zadržkov smo po navodilih izpevali refrene komadov in počasi, a na veliko zauživali konkretno začinjen glasbeni material energičnega nastopa. Edina kritika večera gre tokrat na račun organizatorjev, saj glas pevke ni zares prišel do izraza. Iz zvočnikov smo dobivali dva različna koncerta, bistre Debmasterjeve beate, prežete z basi, in nerazločen vokal, katerega česar več od sklonov, ki so še vedno globoko, ritmično zelo natačno in močno drli skozi publiko, ni bilo moč razumeti. Vrhunec katastrofe se je zgodil z nenavadnim prišepom Debmasterja in MC Yallah nam je po hitrem postopku zaželela lep večer. Publika se ni dala zlahka in umetnika sta nam morala priznati, da Debmasterjev računalnik ni preživel ognja, ki je puhal iz zvočnikov zadnjo uro in kot opravičilo nas je hiphoperka ogrela z a capella verzijo zadnjega komada.
Po prvem dnevu in visoko vzpostavljenih pričakovanjih je splet nelagodnih dogodkov povzročil, da smo na kraj zločina prispeli slabih dvajset minut po začetku. Suhih ust po teku na koncert je recenzent prišel v kinodvorano, kjer se je odvijal koncert londončanke Klein. V prvem trenutku je bilo jasno, da bo šlo za senzorično dogodivščino, ko razen luči zasilnih izhodov, v dvorani ni bilo videti ničesar. Ustvarjalka se je za svoj nastop odmaknila od novodobno klasično komponiranih izdelkov in nas povabila na težek trip. Popolna tema v kombinaciji z nojzerskimi zvoki so poslušalce izzvali v borbo s svojo anksioznostjo. Domiselni ne-vizualni projekt je izzival nove glasbene dogodivščine in jasno je bilo, da nas čaka nov večer zanimive elektronske glasbe.
Po končanem koncertu Klein se je predstavila ugandsko-portugalska naveza HHY & The Kampala Unit. Trio nam je pričaral dober miks organsko-elektronske glasbe, ki pa publiki ni vlil pravega zadovoljstva. Elektronski drum-pad v kombinaciji s trobento, in to v skupaj polovljeno in efektirano elektroniko portugalskega producenta Jonathan Saldanha, je proizvedel komade nenavadne forme, zato tudi ni bilo jasno, ali se po solih ploska po vzoru jazza ali počaka na konec kot pri večini ostalih žanrov. Zmeda je povzročila, da se je ob koncu skladb tu in tam zaslišal zgolj kakšen plosk, plosk in trio je razočaran brez kakršnega koli slovesa zapustil oder.
V veliko boljšo voljo je publiko spravil NSDOS. Morda tudi zato, ker pri težjih odklonih industijskega techna ploskanje zares ni potrebno. Producent je za vse kritike občasno monotonega glasbenega žanra celotno svoje delo na računalniku projiciral na platno. Ob tem, študiran plesalec, naključne zvočne sample generira kar preko elektrod, priklopljenih na njegovo telo. Tako si od rezanja, loopanja in semplanja občasno odpočije in nov zvok zapleše. Nastop je tako dajal poslušalcem vedeti, da preprostost ritma ne pomeni tudi preprostosti izvajanja tovrstne glasbe. Večer je zaključila Loraine James. Cool down se je po pokalici NSDOS občinstvu prilegel in v mirnejšem duhu so ga groovali na kratko-sladke hiphoperske odsekane loope londonske DJ-ke.
Drugi vikendaški večer se je pričel z nastopom Steloolivea in performansom raziskovanja zvočne slike odra. Enourni sprehod po odru, žvižg tu in udarec na činelo tam, v svojem bistvu poslušalcu ni vlil konkretne kritične misli, manjkala je tudi originalna estetika. Tudi DÆMON-ov traperski nastop ni požel pravega navdušenja, koncert je bil sicer tehnično zelo dovršen, vendar so pomanjkljivosti, kot so slaba udeležba na zgodnjem koncertu, repanje čez playback matrice in posledično slaba energija na odru, zahtevale svoj davek.
Sledila je nesporna zmagovalka festivala, edina španska predstavnica – Beatrix Weapons. V svojem setu je DJ-ka povzela večino glasbenih žanrov festivala. Pokali so basi hard techna, prehajali v bolj drum’n’bassovske beate in preko njih v čisto oprane glasbene šume. Kompleksnost zvokov, semplanih iz široke zvočne palete, nas je premikala iz hitrejših v zelo počasne ritme in dvorana se je spremenila v plesno svatbo, ki ji je Beatrix suvereno dirigirala. Festival sta uradno zaključila Hyperdub producent Nazar in vizualni umetnik Rob Heppell. Skupaj sta nas popeljala na avdiovizualno dogodivščino zlomljenih ritmov. Glasbeno potovanje, jasno zasnovano, da nas zapelje v trans nekonvencionalnih ritmov, je poslušalce vztrajno vleklo med rahlo bizarne vesoljske ritmike, opremljene z bogatimi melodijami. Medtem nas je dodatno stimuliral še Heppell, ki nas je s precej povednimi animacijami peljal na futuristično potovanje po imaginarnih krajih distopičnih idej.
V nedeljo sta festival zaključila WagWag Kingdom. Dvojec nenavadnih psihedeličnih dub ritmov si je za ciljno publiko tokrat izbral zelo neznačilno skupino. Otroke. Pisanih oblek sta si DJ Scotchegg in Kiki Hitomi zadala težko nalogo zadovoljiti najzahtevnejšo občinstvo. Psihedelične projekcije in organski sempli otrok v dvorani sicer niso toliko očarali, so se pa ti znali zaposliti z lastnimi pomembnostmi. Nekateri so trenirali šprinte od enega do drugega starša, drugi so vežbali risarske sposobnosti za kakšno pomembno galerijo, tretji so svojo kritično misel krojili na ramenih staršev. Zabava je dosegla vrh na poziv Kiki, ki si je zaželela družbo za mikrofonom, nakar so otroci z navdušenjem pokazali svoje pevske sposobnosti.
Madrid v stilu velikih glavnih mest žari v svojem nočnem življenju. Poleg metropolitanskega statusa mu pri statusu žurerskega mesta pomaga tudi lokacija, fiesta je najbrž ena najbolj uporabljenih besed vsakdana špansko-govorečih narodov. Se pa v množici klubovja lahko zelo preprosto izgubimo v poplavi popularne glasbe – reggaetona. Svetle točke tega monotonega trga seveda lahko najdemo, vendar od obiskovalca mesta zahtevajo trud in polt. Festival Electrónica en Abril nas je v svojem vikend paketku očaral z novimi obzorji elektronske glasbe, že s samim dejstvom, da se odmika od bolj vsakodnevno prisotnih žanrov tech-housa ali kakršnih elektronskih vzvodov latino ritmov. Če festival konkretiziramo tudi onkraj lokalne publike, je nudil tudi vzajemen komplet glasbenih žanrov in tujih kolektivov, predvsem je bil očitno močno povezan z ugandskim kolektivom Nyege Nyege. Znova in znova je festival izzival tradicionalne elektronsko plesne in manj plesne žanre in s kopico drugačne tehnologije dajal poslušalcu vedeti, da se kreativnosti izvajalcev ne sodi zgolj po tem, kar prihrumi iz zvočnikov.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj