Eurosonic 2023
Eurosonic festival 2023 @ Groningen, različne lokacije, 18.–21. 1. 2023
Groningen, nič kaj posebno nizozemsko mesto opečnatih ulic, v katerih te med hojo prevečkrat mlatita veter ali dež, na višku morbidne eksistencialne šale pa njuna kombinacija, večino leta v očeh glasbene scene dušno strada. Izjema je januar, ko v njem za štiri dni prezimi jata čudnih ptičev, glasbenih profesionalk. V krogotoku življenja alternativne scene jih skupaj zbere največji in najpomembnejši evropski showcase festival Eurosonic Noorderslag, na kratko ESNS, ki vzpostavi simbiotsko lovišče tako za industrijo kot glasbenice.
Eurosonic zastopa vsežanrsko podtalje, stilsko verodostojno s certifikatom potencialne širše popularnosti, kar resda sproducira manj odpičene nišnosti in več raziskovanja varnih muzikalnih voda, pa vendar predstavlja kvalitetno poslušalsko izkušnjo. Z biznisom umerjen mainstream na festivalu nima široke zastopanosti, a ideološke vrane, kričeče »kraa, kraa, kravate, kravaaatarji«, imajo prav v tem, da na dogodku sodelujoče akterke zasledujejo strukturne priložnosti, ki jih na željeni ravni lahko ponudi le industrija glasbe.
Na konferenčnem delu dogodka je eden od panelov naslovil vprašanje, kako se na showcase festival najbolje pripraviti in ga izkoristiti kot trenutek mreženja z managersko, založniško, promotorsko, bukersko, medijsko, PR-ovsko in distributersko sfero. Predpostavljeno je bilo, da se Eurosonica ustvarjalke ne udeležijo naključno, imajo karierni plan – lahko rečemo, da je festival njihov razgovor za službo. V ozadju tega diskurza neizgovorjeno obvelja Darwinov zakon toliko, kolikor preživetje in uspeh v svetu brezmejnih priložnosti določa sistemska podpora. Na eni strani so to nacionalne organizacije, kot na primer glasbene izvozne pisarne, na drugi strani pa delo posameznic ali celih ekip strokovnjakinj za prej naštete dejavnosti.
Celoten proces je seveda odvisen tudi od določene mere naključja, a glasbene delavke so v le par dneh soočene s 322 projekti, predstavljenimi na nekaj deset prizoriščih. Tudi ob žanrskem ali državnem osredotočenju je obiskovalkin odločevalski proces najhitreje kalibriran. Nekega večera, pred začetkom koncertnega dela, je v mestu moški med hojo na glavi balansiral nogometno žogo in z njo izvajal trike. Instantno dobljena pozornost je trajala, dokler žoga ni odletela, kar je veljavna analogija tudi za konzumiranje showcase nastopov. Glasbenice fokus profesionalk zadržijo in od njega iztržijo zgolj v primeru, ko izračun relevantnih vrednosti nedvomno prikaže pozitiven rezultat.
V istem, gatekeeperskem sistemu pa delujemo vsi, tudi mediji kot je Radio Študent. Odbiranje dobi sopomenko kuracije in interpretacije, a brezpogojne pripadnosti do ustvarjalke ni. Tako se je na primer v le petnajstih minutah, skupaj s hojo med klubi, odvila neposrečena glasbena transakcija hitrega odhoda s koncertov Shanghai Baby, Cobra the Impaler in nazadnje Vera Vice, dokler ni razsvetljenja ponudila Konstrakta & Zemlja gruva. Srbska ustvarjalka je prepoznanje dosegla lani s produkcijsko nenavadno in tekstopisemsko kritično skladbo za Evrovizijo, tokratni nastop pa jo je predstavil kot divo absurdističnega življenja, katere narava se pretaka v orkestralni zvok vélikih jugoslovanskih jazzovskih orkestrov.
Konstrakta je preizpraševala samoumevne resnice, povezavo z občinstvom pa je poleg dobre moderacije dopolnjeval v ozadju predvajan angleški tekst. Ta je na neki točki res nehal delovati, vendar so neangleški jeziki v glasbeni industriji na počasni, a vztrajni poti do enakovrednega statusa z angleščino. Glasba se univerzalno pač ne prevede z njenim✨občutenjem✨, če ne drugega, nefigurativni element jezika ob prepoznavanju kvalitetnega tekstopisja predstavlja dodaten adut umetnice.
Doživljanje glasbene scene neangloameriškega sveta in določenih konferenčnih tem se je v glavnem vseeno občutilo kot obstranska pustolovščina, za katero se je morala zavestno odločiti obiskovalka sama. Možno se je le nasmejati naključnemu pogovoru z britanskim novinarjem, v katerem se je – resda fino vinjen – navduševal, da »cool music is everywhere and there’s so many countries«. A na festivalu se je res našlo fino muziko.
Španska zasedba Kokoshca je kot čudaški garažniki iz filma Scott Pilgrim Against the World vihtela funky fuzz rock in se bojevala proti vsem kitarskim puristom s priokusi popa, flamenka in s teatralno melodramatičnostjo. Izredno zabavno mediteransko surfanje hipnotizma je imelo dušo rock’n’rola, a nezgrešljivo sodoben zvok. Eden najglasnejših slišanih projektov – O. – domena Joea in Tashe, s spletom baritonskega saksofona in bobnov deluje v liniji black midi oziroma Dubzille, če bi ti pojedli nekaj PCP-ja. Zaradi gužve žal slišana le dva komada pričata o zvočnem boksu proti pošasti iz barja, sluzasti, težki in zajebani entiteti, zato ju nikakor ni za zamuditi na prihajajočem festivalu Ment.
Patriotično je bilo treba doživeti tudi slovenske izvajalke, freekind., July Jones in Pantaloons, čeprav nihče od naštetih po sredinskosti ni zares zanimiv za podtalnejšo alternativo. Kljub temu ni mogoče zanikati njihovega potenciala za uspeh v tujini, ki ga posedujeta prva dva projekta, še posebej v primerjavi z večino aktualnih slovenskih zasedb. Tako freekind. kot July Jones v Sloveniji delujejo obrobno. Prvi, hrvaško–slovenski raperski jazz duo, cilja na zlato jamo inštrumentalno močnega hiphopa življenjskih naukov, ki mu v Sloveniji trg še vedno prevzema bolj konzervativni, starošolski stil. July Jones, pobliže seznanjena s sedanjostjo pop prihodnosti, pa deluje v zvočni podobi, ki je za trenutno slovensko pop krajino praktično svetoskrunska.
Glasbena podoba sama pa ne oblikuje resničnih možnosti ustvarjalke v tujini. Vsakdo, ki v zakup ne vzame močne podpore ekipe za dotičnima projektoma, ponavlja škodljivo mistifikacijo delovanja glasbene scene, kjer bi naj pri uspehu štela le kvaliteta. Z organizatorskim izborom Eurosonica bi naj umetnice dobile nekakšno simbolno priznanje njihovega dela. Heartworms so navdušili z art rockom trpinčenih duš, Chibi Ichigo z EBM speed zabavo, Lucinda Chua kot vilinka ambientalnih pop fatamorgan, Temple Fang pa z nadubiranimi zelenicami krautrocka.
Na Eurosonicu bo skoraj vsaka glasbena ljubiteljica odkrila nekaj zase. A zanimivejše je dejstvo, da potrjuje tezo glasbene scene kot trga izkušenj. Na eni strani gre za oblikovanje glasbenih zgodb, na drugi za poznavanje glasbene industrije. Običajno skrita logika pa javno predstavljena ponuja dobro izobraževalno priložnost in potencialno vzvod za dosego lastnih ciljev. Istočasno pa nikakor ne priporočamo priložnostnega obiska festivala, pogled na hladnokrvno ocenjujoč pogled glasbenih profesionalk lahko konkretno zbije veselje do glasbe.
Naslovna fotografija - Bart Heemskerk za ESNS23
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj