FriFormA\V x Niansa: MSHR

osmo/za, Ljubljana, 7. 2. 2024

Na sredin večer prejšnji teden smo se na eksperimentalno nojzersko zvočenje odpravili v galerijske prostore osmo/ze. Premierno sta pri nas nastopila intermedijska umetnika iz ZDA, Brenna Murphy in Birch Cooper, ki več kot desetletje delujeta pod imenom MSHR. Prihod dvojca je omogočil skupen napor dveh ljubljanskih serialk, ki se ukvarjata z raziskovanjem robnih zvočnih podob in eksperimentacije – cikel Friforma KUD Mreže in kolektiv Niansa. Dogodek je predstavljal prvo uradno sodelovanje cikla FriForma, ki od leta 2016 v ljubljanski prostor umešča različne improvizacijske muzike, ter kolektiva in cikla dogodkov Niansa, ki je svoje delovanje prvič zabeležil lansko leto, osredotoča pa se na pristop globokega poslušanja eksperimentalnih, hrupnih in ambientalnih godb. V svojih začetkih Niansa uporablja odprt, dostopen način organiziranja dogodkov robnih zvočnih praks, gverilskih koncertov na ljubljanskih stadionih, pristope naredi sam in prireja majhna, skupnostno usmerjena glasbena zborovanja. Niansa x FriformA/V je tako pomenila večje institucionalizirano sodelovanje.

MSHR je multidisciplinarni dvojec iz Združenih držav, ki se v svojem umetniškem raziskovanju posveča predvsem igranju z znanstveno umetnostjo, poigravanju s tehnologijo in primarnimi fizikalnimi elementi zvočnih in svetlobnih signalov ter njunemu medsebojnemu odnosu in vplivu. V sklopu rezidence lani poleti v Kaliforniji sta sama ustvarila instalacijo Mash Manifold – mnogokotne retrofuturistične objekte, ki spominjajo na arkadne igre poznih devetdesetih let. Te se svetijo v različnih barvah, vgrajene pa imajo senzorje svetlobe, ki so povezani z različnimi, prav tako lastnoročno in po meri narejenimi sintetizatorji, ki v feedback loopu proizvajajo zvok. Njuna instalacija je tako vedno spreminjajoča se mašina improvizacije, v kateri se ustvarjajo trenja, sinergije, modulacije in resonance med svetlobo, zvokom in človeško željo.

Preden se lotimo intergalaktičnega trušča, ki je zaznamoval prostore osmo/ze, bomo poskusili razjasniti samo zastavljeno formo – v narekovajih – »glasbenega« dogodka. Zasnovan format je bolj kot eksperimentalno-zvočni koncert, ki smo ga vajeni na omenjenih serialkah, deloval kot galerijski performans, živa instalacija ali avdiovizualni raziskovalni hibrid med človekom in tehnologijo. Dogodek se je od koncertno-glasbenega formata odmaknil v treh ključnih točkah: prostoru, principu in poteku. Prvi, najbolj očiten je seveda prostor, stali smo namreč v galerijskem poslopju, v katerem smo lahko ob vstopu uživali tudi v »pozdravnem drinku«, rutinski gesti na otvoritvah razstav. 

Druga točka, ki je najbolj zaznamovala formo, je princip, po katerem sta se umetnika umestila na prizorišče. Njuna obsežna oprema je bila postavljena po mizah, ki so sestavljale štirikotnik na sredini prostora. Obiskovalke smo se tako spontano razporedile povsod naokrog, objemajoč celotno postavitev. Po prvih desetih minutah so obiskovalci začeli zavzemati standarden galerijski pristop do umetnosti ter se počasi, lahkotno in zibajoče se sprehajali okrog žive instalacije, posledično pa so performans doživljali predvsem z očmi. Tretja in zadnja točka, ki je dogodek zaznamovala bolj umetniško-performativno kot glasbeno, pa je bil sam dramaturški potek. V nojzersko-eksperimentalnih zvočenjih struktura običajno počasi tli – kot prasketajoča žerjavica, ki se razplamteva kratek čas, nato pa ponovno počasi in pretkano ugaša in umirja naš živčni sistem. MSHR pa je na začetku opravil kiborški ples teles in električnih signalov, potem pa z vso silo proizvajal intenzivno, kognitivno naporno in maksimizirano, akcelirano, toda razpršeno gmoto hrupa in piska. Dobili smo občutek, da umetnika ne raziskujeta le odnosa med zvokom in svetlobo, temveč tudi našo vzdržnost in predanost umetniški formi.

Veliko o samem zvočenju smo do sedaj že posredno povedali, pa vendar si edinstvenost tovrstne metode zvočenja v našem prostoru zasluži še nekaj besed. Bogatost in premišljenost opreme dvojca MSHR je bila nadvse impresivna. Upravljala sta več kot deset svetlobnih skulptur z nameščenimi senzorji in prav tako več deset majhnih škatlastih, nekonvencionalno zgrajenih sintetizatorjev. Oba sklopa sta bila tudi zasnovana po vzoru precizne in specifične estetike starih, zgodnjih sci-fi filmov, ki sta jo poleg zvoka umetnika želela poudariti. To lahko povežemo z željo po osvetljevanju analogne tehnologije, znanstvenega in fantastičnega raziskovanja osnovnih elementov, kot sta svetloba in zvok, ter ustvarjanju nečesa, kar zveni kot distopična zunajzemeljska prihodnost. Izvedba je bila kljub improvizaciji in neukrotljivosti feedback loopa med svetlobnimi in zvočnimi signali estetsko natančno predvidena. To je ustvarilo potopitveno atmosfero in dodaten kontekst, ki smo se ga udeleženke lahko oprijele med poslušanjem udarnega in neizprosnega nojza. 

V malo več kot eno uro dolgem nastopu je nad zabavno in igrivo estetiko vendarle prevladal temačen, piskajoč, razvejano zgoščen in razpršen zvok moduliranih, toda ne zares nadzorovanih trdo šumečih resonanc. Po dvajsetih minutah nepopustljivosti intenzitete se je zdelo, da imamo dve možnosti: malce zatisniti ušesa in uživati ob malem svetlobnem šovu ali zatisniti oči in živčni sistem spojiti v eno z distopičnim, hrupnim ozračjem. Storili smo slednje in v telesu začutili nižje, globoke frekvence, ki so rizomičnemu kaosu začele dajati strukturo in oporo ter razbremenile ušesa in aktivirale telo v počasne, repetitivne zazibe. S tem smo lahko začutili globino podivjane analogne mašinerije in se celostno umirili. Za konec sta MSHR – kot v uvodu – odplesala ritualni ples prenosa signalov iz roke v roko, medtem ko sta zavoljo prevodnosti stala na aluminijastih pladnjih. Publika je navdušeno pozdravila performans, po katerem smo bili povabljeni, da o metodah, principih, tehnologiji in drugih rečeh pokramljamo z ustvarjalcema Brenno Murphy in Birchem Cooperjem.

Ko se je dogodek uradno zaključil, je sledila še afterhours poslušalnica v Cirkulaciji2, kamor so lahko obiskovalke, ki so plačale vstopnino za performans v osmo/zi, vstopile brezplačno, drugi pa s prostovoljnimi prispevki. Za bolj umirjene, še vedno pa eksperimentalno-zvočne kompozicije so poskrbeli Evano, Matej Mihevc in Sašo Puckovski.

Naslovna fotografija: Urša Rahne