KAVČ FESTIVAL + VRTOVI = LAJV MJUZIK!

Različne lokacije po Sloveniji, 7.–9. 5. 2021

Po večmesečnem koncertnem zatišju se ponovno prebujajo nekateri živi dogodki. Kavč festival, tokrat v posebni ediciji kot Vrtni kavč festival, je petič odprl duri domov glasbenih navdušencev po Sloveniji. Vajeni smo, da se dogodek odvija v dnevnih sobah in kuhinjah, v času epidemioloških ovir pa so organizatorji odre prestavili na parkirišča, terase in vrtove ter glasbene in umetniške nastope k ljudem prinašali tri polne dni, od 7. do 9. maja.

Organizatorju Matiji Solcetu, ki je tudi organizator Plavajočega gradu, je s koproducenti – Kolektivom ZIZ, Hišo otrok in umetnosti ter bratskim Radiem Marš – letos uspelo postreči s kar 80-imi nastopi na 60-ih koncertnih mestih križem po Sloveniji - od Nove Gorice, Ljubljane in Cerknice, pa do Maribora in še dlje. Prizorišča so bila odvisna od tega, kaj so ljudje lahko ponudili – od streh do parkirišč – udeleženci pa so se morali zaradi omejenega števila mest in zaupnih podatkov o koncertnih lokacijah predhodno prijaviti. Ves program pa je spremljal stari gasilski kombi oziroma trubadurski kavčmobil, ki se je vse tri dni festivala vozil po mestih, ob tem pa so v njem različni glasbeniki svirali živo muziko.

Čeprav je festival daleč od ljubljanocentričnosti, so recenzentkin edini prevoz predstavljali kolo in pokarantenske nožne mišice, tako da se ji je uspelo prejšnjo soboto in nedeljo udeležiti le delčka ljubljanskih koncertov. Med domačimi zasedbami, ki so nastopile, so na primer razvedrilni folk duo Zajtrk, Ingver in Gverilki, etno, folk in jazz muzikant Črni Škrat, Martin Ladika, nastopile pa so tudi tuje zasedbe, kot so slovaški eksperimentalni performerji Katanari ali kolumbijski rock duo Zuluk. V tokratni recenziji pa bomo žal zaradi nezmožnosti teleportacije ali kloniranja podrobneje orisali izkušnjo s štirimi zasedbami – to so Lara in Hana Fatur, KABUM, Jani Kovačič in Not Exactly Lost.

Izkušnja festivala, ki je bila sprva prav tuja, se je začela v soboto opoldne v kavarni KUD Franceta Prešerna, kjer sta nastopali sestri Lara in Hana Fatur. Hana je pisateljica pesmi in pianistka, ki trenutno študira songwriting, Larin izbrani inštrument pa je violina. Njune pesmi so povečini umirjene popoidne balade, dinamičnost pa jim prinesejo Larino obvladovanje violine ter Hanina besedila, ki so bolj specifična in preprosto iskrena – odmikajo se od tipično pocukrane pop sfere. To dobro ponazorita v komadu Meteor, ki govori o tem, kako bi si kdaj želeli, da nam na glavo pade meteor, če bo to končalo beden dan. Nekatere pesmi so bile aranžmajsko bolj poskočne in razgibane, denimo komad Wasted Youth, spet druge so melanholične in počasne, vmes pa je dodan tudi vložek upesnjene poezije Emily Dickinson z naslovom Funeral in my Brain. Koncert je spremljajo občinstvo v družbi jutranje kave, obsijane s spomladanskim soncem. V ozadju so se ustavljali in od daleč priključevali tudi naključni mimoidoči ter pojoči trnovski vrabčki, ki so skrbeli za zvočno spremljavo, kar je pričaralo nadvse prijetno vzdušje.

V popoldanskih urah se je recenzentka podala na ljubljansko obrobje, kjer jo je na hišnem dvorišču pričakal bend KABUM. Predhodno ste jih lahko zasledili v Klubu Tiffany, kavarni NUK ali pa naključno, ko so med karanteno muzikarili po mestnih ulicah. Zasedba je sicer netipična za festival, kakršen je Kavč. Njihovo muziko sestavlja mešanica popa in jazza z avtorskimi besedili, a končno postavitev aranžmajev je težko opisati drugače kot nostalgično, razživeto slovensko popevko. Med nastopom se je odvijalo vse možno, od intermezza Kekčeve himne Dobra volja do improvizacijskega jammanja.

Za sobotni koncertni finiš pa je ob sončnem zahodu na terasi v stari Ljubljani z idiličnim razgledom na mestno jedro igral kantavtorski fotr Jani Kovačič. Intimnemu vzdušju je prilagodil svoj glasbeni izbor ter nas sproti učil pesmi, ki smo jih peli kot mali medgeneracijski zborček. Večina skladb je bila novejših, nastale so na začetku protestniškega kolesarjenja po Ljubljani in temu primerna je bila tudi njihova tematika. Njegov nastop je bil pričakovano karizmatičen, poln energije in klasičnega raskavega glasu, ki lahko pripada le Janiju. Poleg novejših političnih žalostink smo slišali in odpeli tudi nekaj priredb starih študentskih himn. Ves koncert je Jani govoril, da so te pesmi žalostne, ampak lepe, torej morda niso tako žalostne. In s tem se lahko strinjamo. Janiju uspe najti tisto sočno sredino med resnostjo in humorjem, s katero gre ustvarjalec na komičen način nad bedo sodobnega časa.

Nedeljsko jutro je bilo še posebej sončno in idealno za koncert na strehi visokega bloka sredi Ljubljane. Kot nalašč sta se tam znašli tudi recenzentka ter zasedba Not Exactly Lost, projekt Bowraina oziroma Tineta Grgureviča in KALU-ja oziroma Luka Uršiča. Dvojec ob spremljavi vokala posega po mešanju klasičnih klavirskih elementov z elektronskimi aranžmaji. Njun nastop je bil nadvse izviren in dinamičen, pri čemer sta počasi in premišljeno uporabila vsak zvočni element. V spektru aranžmajev eksperimentalne elektronike smo slišali poudarke včasih na kozmičnih sintih, spet drugič na klavirju, največkrat pa na beatih. Nekateri komadi pa so ob KALU-jevem melanholičnem visokem vokalu in izvirnih elektronskih kompozicijah spominjali na solo projekte Thoma Yorka. Vsekakor gre za sodelovanje dveh zelo kvalitetnih in inovativnih glasbenikov, pri katerih je bil vsak komad nova nepredvidljiva izkušnja, ki se je prehitro končala.

Vrtnemu kavč festivalu je kljub odsotnosti kavčev uspelo ohraniti svojo primarno formo in namen. Majhna prizorišča, gverilskost in intima so namreč tudi v nepandemičnih časih ključne sestavine Kavč festivala. Muzičarji so igrali, performerji nastopali, vsi so imeli ob sebi klobučke za prostovoljne prispevke, ki so jih obiskovalci polnili po svojih zmožnostih. Kavč festival 2021 je prvoten namen in cilj - povezovanje, solidarnost, vzbujanje veselja ter predvsem hudo muziko – definitivno dosegel.