Munly & The Lupercalians + Niko Novak
Pri rdeči ostrigi, Škofja Loka, 15. 10. 2022
V soboto, 15. oktobra, se je Pri rdeči ostrigi v Škofji Loki odvil koncert zasedbe Munly & The Lupercalians, za ohlajevanje na primerno temperaturo pa je poskrbel samotarski Niko Novak.
Munly & The Lupercalians je zasedba, katere frontman, glasbenik Jay Munly, je občinstvu temačnejših godb že poznan. Sodeluje denimo v zasedbah Munly & the Lee Lewis Harlots, Slim Cessna's Auto Club in The Denver Broncos UK. V Sloveniji ni nastopal že nekaj časa, z zasedbo Munly & The Lupercalians pa nas je obiskal prvič.
Kot se za oktobrsko melanholijo spodobi, so se ravno v času popotovanja iz prestolnice v srednjeveško Škofjo Loko spuščale tako meglice kot tema, ki jo je bilo pričakovati tudi na koncertnem večeru. Vzdušje Pri rdeči ostrigi je bilo že ob vstopu sproščeno in domače, s skrbno postavljeno scenografijo glavnih nastopajočih, ki je vsebovala na vsakem delu odra orglam podobno scenografsko postavitev, za katero je kasneje tudi stal del benda.
Temačnemu vzdušju primerno je kot predvozač nastopil domači glasbenik Niko Novak, ki je občinstvu postregel z nekaj popolnoma novimi skladbami s plošče Sentimental Drivel, izdane pred nekaj dnevi. Boljšega ogrevanja si, roko na srce, pravzaprav ne bi mogli zamisliti, pohvale za to pa gredo organizatorjem iz Društva Jadran. Novak je na oder prišel kot samotni jezdec, s svojim basom sedel točno med dva gotska scenska elementa, nas popeljal na svoj planet žalosti in melanholije in publiko dodobra pripravil na podzemlje, ki je sledilo. Niko Novak z vzajemno podarjenimi minutami svojega življenja skozi glasbo pač nikoli ne razočara.
Po ravno pravšnji dozi brundajočega glasu in žalostnega basa so na oder stopili še Munly & The Lupercalians. Med kratko čikpavzo je bila na oder postavljena prava estetsko-zvočna kulisa, ki je že s svojim videzom namignila, da se nam obeta poseben večer, tako v vizualnem kot glasbenem smislu.
Očitno je bilo, da so Munly & The Lupercalians že dobro uigran bend, ki ve, kaj počne. Z estetskega vidika je bila že sama postavitev benda popolna paša za oči – s kostumi, ki so spominjali na bitja iz drugih dimenzij in svetov. Glasbeniki so bili opremljeni s pokrivali in maskami, pri čemer se – z izjemo frontmana Munlyja – ni videlo obrazov, kar je za publiko ustvarilo poseben moment. Sprva smo se privajali na vse elemente, ki so se nenadoma pojavili pred našimi obrazi; ko smo to ponotranjili kot trenutno realnost, pa smo se popolnoma prepustili glasbi in občutkom, razvitim med nastopom.
Na koncert bi do neke mere lahko gledali kot na performativno glasbeno naracijo. Frontman zasedbe nas ni pozdravil s klasičnim nagovorom, ki smo ga sicer vajeni, še več, nihče od nastopajočih ni s publiko spregovoril niti besede. Na ta način se je med gledalci in nastopajočimi vzpostavila četrta stena, kar je sicer značilno za gledališče. Priča smo bili namreč popolni transformaciji in s tem manifestaciji temačnega, skoraj nosferatujevskega momenta. Munly je sprva preigraval svoj benjo, nato pa ga je med koncertom nekajkrat zamenjal za kitaro. Vsi vmesni glasbeni vložki so ustvarili zaokroženo celoto z gladkimi prehodi in natančnostjo. Pri tem lahko izpostavimo tolkala, ki so poleg bobnanja ponujala vse mogoče zvoke, od nečesa podobnega žagi do zvončkljanja.
Koncert je bil pravzaprav promocija nove plate Kinnery Of Lupercalia; Undelivered Legion, ki je izšla maja letos. Čeprav studijski posnetki recenzentke niso popolnoma prepričali, je bilo doživetje v živo nekaj popolnoma drugega in to je vsaj polovico obiskovalcev Ostrige nagovorilo k nakupu plošče.
Munly je svojo temačno prezenco vzdrževal v času celotnega koncerta, sledil pa mu je tudi dobro uigran bend. Backvokalistka Rebecca Vera je vokalu frontmana dodala poseben pridih, podobno pa so vse klaviature, tolkala in preostali zvoki glasbo izpopolnili v ravno pravih trenutkih. Dramaturgija in sosledje pesmi sta bila premišljena tako, da sta občinstvo popeljala v globlji in globlji trans, ki poslušalca preprosto ne izpusti iz koncertnega dogajanja. Tudi dolžina koncerta je bila ravno pravšnja, brez nepotrebnih pretiravanj in šova.
Sobotni koncert je bil tako prava poslastica za vse melanholične duše, ki s(m)o vsrkale pošteno porcijo temačnosti. Za tovrstno glasbo bi le stežka izbrali bolj primerna kraj in čas, zato lahko to recenzijo zaključimo le z ogromnim nosferatujevskim poklonom. Hvala.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj