The Legendary Pink Dots

Channel Zero, Ljubljana, 19. 2. 2020

...

Kam se dat na sredin večer sredi hladnega meseca februarja v ljubljanski kotlini? To vprašanje pravzaprav ne bi smelo dopustiti možnosti izbire, ah, kakšna dilema neki! Pa vendar smo prejšnjo sredo naleteli na ravno takšno dilemo. Kot da bi se glasbeniki in lokalni organizatorji zmenili, da bodo na isti večer, ob isti uri, v mali Ljubljani soočili legende obronskih žanrov s štiridesetimi leti kultnega staža, ki bodo ena drugi ukradle delček občinstva oziroma poslušalce v prerezu vennovega diagrama prisilile v odločitev za favorita. V kotu Kina Šiška je stal Alexander Hacke - basist slovitih Einstürzende Neubauten, eden izmed očakov žanra industrial glasbe. V kotu kluba Channel Zero na Metelkovi so stali naši favoriti - že po imenu legendarni - The Legendary Pink Dots. 

Da ne bi ostalo zgolj pri nomen est omen, navedimo, čemu si Legendarne roza pike zaslužijo naziv legend. Prvi veliki oziroma kar gromozanski razlog, v katerega se zaletimo, je njihova nepregledno megalomanska in vplivna diskografija, ki lahko predstavlja tudi prepreko vsakemu novemu prišleku, ki ga zamika podrobneje spoznati to britansko zasedbo ali dojeti njihov štik. Kje sploh začeti in kakšen je sploh bendov zven? Ko le na kratko ošvrknemo njihov opus, hitro naletimo na elemente vsega naslednjega: post-punka, elektronike, industriala, šugejza, synthpopa, psihedeličnega rocka, ambientalne glasbe, folka, nojza, krautrocka, jazza, gotha, avantagardne in eksperimentalne glasbe … pa tudi tu se seznam še ne konča. Takšen žanrski eklekticizem lahko povežemo z drugim razlogom za bendovo legendarnost, ki je pravzaprav sorazmeren s prvim - namreč dejstvo štiridesetih let bendove glasbene poti, ki jo letos roza pike praznujejo in obeležujejo s koncertno turnejo. Ena izmed postojank je bil spet, kot že pred šestnajstimi leti, ko so jih praznovali skoraj srebrnih petindvajset, ljubljanski Channel Zero. Poleg štiridesetletnice je zasedbo na epopejo po evropskih koncertnih prizoriščih pognal še nov album Angel In The Detail, ki je nastajal kar dve leti in že s tem torej predstavlja enega njihovih zvočno in konceptualno bolj premišljenih albumov, ki je vreden tudi lastne turneje. 

Koncert je bil napovedan ob osmi uri, a se je v klasični metelkovski maniri začel šele ob pol desetih, a nič hudega, nič zato, uro in pol čakanja je bilo moč zabiti ob mizi z merchem, za katero je stal klaviaturist Phil Knight aka The Silverman, ki je bil na mestu tudi odprt za kratke pogovore z obiskovalci. Na eno od vprašanj o bendovi diskografiji je tako zaupal, da je ob množici albumov, ponovnih izdaj, številnih različnih formatov in različnih stranskih projektov sam že zdavnaj prenehal šteti, koliko plošč ima zasedba tako ali drugače že za sabo, ter da ve le, da jih je nekaj čez sto. Ko so se denarnice zavoljo relativno visokih cen redkih vinilnih natisov hitro izpraznile in ko se je iz zvočnikov odvrtel še zadnji bolj ali manj znan hitič podtalnih osemdesetih, so v svoji aktualni postavi na oder naposled le stopili The Legendary Pink Dots. S kitaro je na odru - z najkrajšim, približno petnajstletnim bendovskim stažem - stal Erik Dorst, za sintetizatorjem že omenjeni Silverman, ki je Dotsem zvest že od samega začetka, z vokalom in drugim sintetizatorjem pa je seveda nastopil veleum benda in obsesivni glasbeni deloholik Edward Ka-Spel.

Edward je enigmatično gonilno kolo te skrajno produktivne zasedbe, za katerega je ustvarjanje glasbe očitno poslanstvo in njegov glavni smisel v življenju. Ne zgolj, da predstavlja srčiko zasedbe Legendary Pink Dots, ustvarja tudi solistično ter je s cEvinom Keyem član projekta The Tear Garden. Na koncertu je nastopil v svoji tipični retro-hipi opravi - bosonog, v dolgi plapolajoči obleki, z rožnato obarvanimi lasmi in očali. Med koncertom, ki so ga pričakovano sestavljali predvsem komadi z nove plošče in občasni hit cukri, kakršen je Just A Lifetime, je Edward stopicljavo plesal med kablovjem razvlečenim po odrskih deskah, skozi rožnate špegle je iskal duhovna srečanja v pogledih iz občinstva in nas s tenkim, nobel angleškim naglasom vabil v halucinacije eteričnih sintaž, matric in atipičnih kitarskih linij, ki so posledica Erikovega levičarskega igranja po obrnjeno razvrščenih strunah. 

Občinstvo se je med koncertom tantrično zibalo, zasedba pa je, da celoten program le ne bi pregloboko zabredel v newagersko eteriko in pasivnost, omamo sekala s tršimi elektronskimi komadi, rezkimi spusti v fizičnost terenskih posnetkov in številnimi sempli, ki so na mestih izpostavljali kič in komercializacijo vsega okultnega. Takšen je bil, denimo, vzorec v pesmi Disturbance, med katero je Edward stopil z odra v igrivo prestopanje med publiko, z lastnimi rokamije na plano vlekel duhove, v ozadju pa se je mantrično ponavljal vzklik Call in the spirits iz hiše strahov v tematskem parku Disneyland, torej produkt enega največjih svetovnih entertainment konglomeratov. Nekje uro in pol dolg koncert, v katerem bend ni odstopal od začrtane setliste in torej ni sprejemal glasbenih želja, so Dotsi v bisu udarno zaključili s pesmijo Hellsville - skladbo z njihovega verjetno najbolj znanega albuma Crushed Velvet Apocalypse. 

Štirideset let delovanja zasedbe in stotine albumov, strnjenih v uro in pol živega nastopa, dokazujejo, da The Legendary Pink Dots niso le nek newagerski solipsistični passe, ki bi se napajal zgolj v prežvečenih simbolih okultizma in halucinogenih tripov imaginacije. Kljub nekaterim tendencam je to v svojem bistvu vendarle zasedba, ki ostaja trdno zasidrana v realnem in aktualnem. Najbrž je to tudi eden od razlogov za to, da bend tudi po štirih desetletjih še ustvarja, koncertira, ne da bi se izpel. Upamo lahko, da bomo v prihodnosti doživeli še kako obletnico in z njo ponoven obisk rožnatih pik v teh krajih, a morda takrat brez konkurence, ki bi nas spravila ob glavo … Morda torej na zlati petdesetki spet v Channel Zeru?