Vroč Korak: ALEŠ HADALIN

Gala Hala, 18. 6. 2016

Priznamo, ko smo prebrali napoved, da bo na swingu in podobni muziki posvečenem nizu dogodkov »Vroč korak« v organizaciji Gala hale nastopil Aleš Hadalin, nismo pričakovali tega, da bo nastopil a cappella, še manj pa smo pričakovali to, da bo ne glede na okvir večera večinoma pel ljudske pesmi. Razlog takšnih naših zgrešenih pričakovanj je bilo predvsem dejstvo, da ima Hadalin v svojem širokem repertoarju tudi jazzovske standarde, ki jih je navsezadnje v sodelovanju s pianistom Jožijem Šalejem tudi objavil na albumu Gee Baby. Kljub tej, pogojno rečeno, zastranitvi od začrtanega okvira večera – čeprav je treba poudariti, da ni bilo nikjer napisano, da bo pel swing in jazz – je Hadalin pokazal in dokazal, da lahko swingamo tudi ob starih ljudskih napevih, Ježkovih songih ali avtorskih komadih posebnežev, kot sta Uršula in Janez Ramoveš.

Hadalin je pred maloštevilno, a čuječno in hvaležno publiko suvereno stopil na oder in naznanil, da nas je »malo, ampak smo ta pravi«. Komade je kratko in jedrnato uvajal z razlago o poreklu komada in občasno navrgel še kako misel. S svojim značilnim glasom je večkrat odpel kake pripeve med kiticami, za katere se je zdelo, da si z njimi hkrati daje ritem in spremljavo. Na nakaterih albumih se je Hadalin poigraval s svojimi nasnetimi vokali, kar kajpak pomeni, da tako pesem koncertno lahko izvaja le ob podlagi z matrice. Škoda, da se je včeraj odločil za le en tak komad, ko ga je torej z nasnete matrice spremljal lasten glas z osupljivimi vokalizacijami. Šlo je za komad Antisong, pesem Janeza Menarta v uglasbitvi Nina De Glerie, ki se po dobrem desetletju od izida še vedno sliši kot pravcati alter-kantavtorski hit.

Dejansko smo na koncertu slišali še eno pesem, ki jo je Hadalin zapel na podlago, a tokrat je šlo za za posnetek bendovske spremljave. Vokal in njegove številne permutacije torej ostajajo v ospredju Hadalinovega zanimanja in z užitkom je bilo slišati, kako svoj mogočni inštrument prilagaja različnim poetikam. Zapel je namreč izbor ljudskih pesmi z različnih koncev Slovenije in tudi iz zamejstva, v katerih se je izrazno gibal od gromkega, malone opernega glasu do božajočih linij v kaki od bolj otožnih viž.

Hadalin je na odru suveren, nič mu ne pride do živega, ko poje, je popolnoma potopljen v pesem, sem ter tja se malo zaziba ali se sprehodi par korakov. Občutek imamo, da čisto vsako pesem, ne glede na to, kolikokrat jo je že zapel, vsakič znova intenzivno podoživlja na duhovni in fizični ravni. Ta svoja intimna, notranja čustvovanja je zlahka prenesel tudi na publiko, ki se je, tak občutek smo imeli, trudila ploskati in vzklikati glasneje, kot bi to počela na bolj množično obiskanem koncertu. Še zlasti so bile dobro sprejete bolj znane pesmi, oziroma, če se pošteno poigramo s terminologijo, »ponarodele ljudske pesmi«, kakršna je denimo Dajte, dajte, za katero se je zdelo, da si jo je prav vsak obiskovalec po malem brundal v brado.

Prav posebni užitki ob poslušanju Hadalinovega vokala so njegovi dodatki izvirnim melodijam. Včasih so to vzkliki, nenadne spremembe registra ali pa že omenjeni pripevi z večinoma grlenimi zvoki ali jazzovskim vokalizam podobna zlaganja zlogov. Dobremu občutku, ki te preveva po takem koncertu, je treba prišteti še Hadalinovo dobrosrčnost in spontanost. Ko se je pripravljal na dodatek, si je recimo nekdo iz občinstva glasno zaželel pesem legendarnih Indexov Sve ove godine. Hadalin je takoj povedal, da te pesmi ne bo zapel, ker je nima pripravljene oziroma je ni pel že vrsto let, na kar je praktično v istem stavku rekel, »zakaj pa ne« …

To je bila pika na i simpatičnemu in poučnemu ter repertoarno in izvedbeno široko zasnovanemu nastopu, ob koncu katerega nam ni bilo čisto nič žal, da se Hadalin ni odločil za le swingovski ali jazzovski večer. Nenazadnje smo slišali tudi jazzovski standard Basin Street Blues, ki ga najbolj poznamo v različici Louisa Armstronga, a bolj pomembno je to, da je Hadalin po svoje zaswingal slovenske ljudske in še kake druge komade. Res škoda, da ni bilo na koncertu več ljudi. Zna biti, da je manjkajoče poslušalstvo premamilo evropsko nogometno prvenstvo, ampak povedati jim moramo, da so se pošteno ušteli, saj smo na tem koncertu videli oziroma slišali več zadetkov!