WOLVES IN THE THRONE ROOM, UADA

Kino Šiška, 4. 8. 2017

V petek so se na tukajšnjem območju po šestih letih ponovno ustavili Wolves In The Throne Room, bend, ki že nekaj let ne potrebuje dodatne predstavitve, saj se je v zadnjem desetletju dodobra vzpostavil kot eden ključnih sooblikovalcev tega, kar se dogaja v določenih strujah umetnostne forme black metala ter se preliva tudi v razne mikro- in makro trende znotraj ostalih metal in tudi splošnih indie tvorb. In to s pogosto precej divergentnimi rezultati. Nekaj nedavnih razmišljanj in manj konvencionalni izbor komadov lahko najdete v zadnji epizodi Htoničnih Transmisij, Kristal Sovraštva, njihov zadnji album Celestite iz leta 2014 pa je bil predstavljen tudi v Tolpi Bumov. A od tega je pravzaprav že dolgo, še dlje pa je od njihovega koncerta v Zagrebu leta 2011, ko so v sklopu turneje za ploščo Celestial Lineage nekako zaključevali veliko obdobje v katerem so izdali svoje štiri ključne plošče ter preigrali na stotine koncertov tako v povsem underground, in pogosto celo off-the-grid razmerah, kot tudi takih, ki so se dotikali že skorajda mainstream metal biznisa. In ravno v odnosu do slednjih so Wolves In The Throne Room v preteklosti izrazili kar nekaj paranoje, tako v oziru zvestobe DIY etiki kot tudi na povsem resonančnem okultno-astralnem nivoju. V tem oziru so torej nekje takrat izpregli svoje sodelovanje z indie-metal mogulom Southern Lord, ustanovili lastno založbo Artemisia Records ter znatno zmanjšali koncertno dejavnost ter jo vsaj v ZDA povečini usmerili bolj selektivno. No, sedaj pa se po tolikih letih spet prebujajo v bolj aktivno obdobje, septembra je na obzorju nova plošča Thrice Woven in v Evropo so letos prišli že drugič. Seveda pa so onkraj njihove celine, možnosti, da bi jih ujeli v kakem odmaknjenem skednju ali skvotu žal skorajda nične in tako smo se v petek odpravili v Kino Šiška, kjer so tokrat nastopili še z otvoritvenimi Uada. Kljub ne najbolj idealnem okolju pa je treba na tem mestu pohvaliti tako organizatorje Dirty Skunks kot Kino Šiška, da so na višku poletne festivalske histerije, ki v umetniškem smislu pogosto doprinese bore malo, izpeljali dobri stari navaden koncert na katerega pač prideš, če te nastopajoči bend zanima.   

Nekaj dodatnih pomislekov je pri marsikomu izmed nas že tedne pred dogodkom vzbujala umestitev koncerta v manjšo in sedaj že pregovorno ne-karizmatično Komuno, ampak verjetno tokrat pač ni šlo drugače. Večer so torej otvorili portlandski Uada, bend v grobem iz sorodnega geografskega območja kot Wolves In The Throne Room. Bili so mi precej neznani, čeprav zgleda, da se nekateri kar navdušujejo nad njihovim prvencem Devoid Of Light. Vendar je bilo to, kar smo slišali, vsaj po mojem mnenju daleč od navdušujočega. Kljub dandanes očitno popularni odpravi uniformiranih črnih jaken in kapuc ter suverenemu zavzetju pozicij na odru je bila to še ena izmed tistih veliko dima za nič situacij. Z izjemo močnega vokala je bil to eden najbolj anemičnih in pozabljivih t.i. melodic black metal derivatov, kar sem jih sploh kdaj slišal. Neznosna fiksacija na en in isti osladni e-molovski riff, ki bi jo hitro zadovoljili trije ali štiri stari komadi benda Dissection, je bila pač premalo za karkoli otipljivega. Gotovo je vsaj nekaterim njihov nastop ugajal, a za večino si upam trditi, da se ni zgodilo čisto nič in njihov nastop je v prostoru pustil kvečjemu zevajoč občutek praznine in ne-dogodka.

Po premoru za po-nastavitev ter nekaj ključnih manevrih za spremembo ozračja so na znatno temnejši in prepuščanju celostnemu vtisu bolj naklonjeni oder stopili Wolves In The Throne Room. Volkovi anno 2017 so precej drugačna zadeva kot tisti leta 2011, tako je vsaj ob nekaj zadnjih sklopih njihovih nastopov. Če so leta 2011 koncert odigrali kot trio v katerem je bil poleg nosilnih bratov Weaver še kitarist Kody Keyworth, ki je medtem postal stalni član, so se sedaj za žive nastope prelevili v kvintet, ki vključuje tri kitare, bobne in analogni sintovski del s katerim upravlja Brittany McConnell, sicer bobnarka in violinistka zasdbe Wolvserpent, ki so Wolves In The Throne Room spremljali na evropski turneji leta 2011. A hitro se je opazilo, da tokrat za bobni pravzaprav ne sedi Aaron Weaver, temveč nekdo drug, ki ga na teh evropskih koncertih očitno nadomešča. In kot dolgoletnemu poslušalcu mi je bila razlika precej očitna, saj je poleg Nathana ravno Aaron tista ključna energetska gonilna sila, ki se je poleg tega tekom let tudi bolj izpostavljal v intervjujih in razlagah širšega okultnega, geografskega, ekološkega in duhovnega ozadja njihovega početja. Njegovo skromno ampak predano in na smrt resno bobnanje elementarnih zavest-spreminjajočih tropov hipnotične plati black metal izročila je namreč vedno bilo hrbtenica dogajanja, tudi v živo. Hkrati pa si glede na poznano predstavljam, da je ravno on morda imel največje probleme s kompromisi v katerih se znajde bend, ki tura po celem svetu na tovrsten način in je morda zato svoje delovanje zamejil zgolj na tisti najbolj matičen, nuklearen in geografsko osrediščen del. V tem pogledu so tokratni Wolves In The Throne Room bili že bliže kakemu drugemu, bolj običajnemu delavnemu post-karkoli metal bendu današnjih časov, če ne bi bilo še vedno huronsko močnega duha, ki ga tovorijo s seboj in ki zmore zlomiti še tako težko mlačnost, inertnost, banalnost ali depresijo dobršnega dela kolektivne psihe.

In to se je v petek brez dvoma zgodilo, čeprav na sporadičen in nevaren način trenutnega odprtja portalov in hitrih razpok za katere sem imel občutek, da se je moral bend dodobra nagarati. Začeli so z megličasto Queen Of The Borrowed Light, ki so jo suvereno ponesli med nas, s srhom in lepoto, ki se je za čas trajanja neprestano bojevala s topostjo in vulgarnostjo splošne danosti v kateri se premikamo. Nadaljevali so z Dea Artio in tako na nedogmatski način dogodek nedvoumno zapisali feminilnim aspektom ter entitetam otipljivega in astralnega ustroja zaznavane realnosti. Najmračnejši, črn in transformacijsko-požigalski del so udejanjili s podivjano Behold The Vastness And Sorrow, ki so jo po dolgem času v živo zaigrali v celoti ter nato predstavili afirmativno The Old Ones Are With Us s prihajajočega albuma. In ravno s to noto so nadaljevali še do konca podaljšanega koncerta v katerem so potisnili svetlobo in se sesedli v zemljo prek izstopajočih zaključkov dveh plošč – namreč komada Prayer Of Transformation s Celestial Lineage ter I Will Lay Down My Bones Among The Rocks And Roots s Two Hunters.

Konkreten trud benda, ki nam je dostavil trgajoč blagoslov je potrdil že znano in tudi samo-oklicano kvaliteto njihove specifične izpeljanke black metala, ki kljub nujnemu izhajanju iz brezmejne žalosti, izgube, konflikta in protislovja deluje prej holistično kot temačno – to pa zaradi specifičnega umetniško-življenjskega projekta v katerega so vpleteni. Ta občutja se v njihovem izrazu pnejo skozi postojanke in vstope, ki omogočajo potenciale kontemplacije, katarze, prisostvovanja – čeprav ni nujno, da se le-ti uresničijo. Vendar Wolves In The Throne Room ustvarijo ta prostor in razprejo doživljajsko krajino. In to je prekleto naporno in nikakor ne banalno početje, ki se lahko končna tudi s katastrofo, saj se ozračje temu enostavno ni zdelo preveč naklonjeno. In mogoče je ravno to bil najbolj black metal del celotnega dogajanja, saj je poskrbel, da je bil, kljub plemenitosti in uspešnosti njihovega podviga, prezir še vedno na dosegu roke.