V opomin: Mimi Parker

Mimi Parker (1967–2022)

V soboto, petega novembra, je v petinpetdesetem letu starosti za rakom preminila glasbenica Mimi Parker, vokalistka in bobnarka zasedbe Low. Skupino je Parker leta 1993 soustanovila s soprogom Alanom Sparhawkom. Z minimalističnim in upočasnjenim pristopom h glasbi je bil bend znan po zvoku, ki je bil tako preprost kot tudi očarljiv, v kasnejših letih pa zastrt s temnejšimi, bolj eksperimentalnimi obrisi. Nežne vokalne harmonije para glasbenikov in intimna inštrumentalna forma so Low prislužile osrednje mesto v slowcoru, a Parker in Sparhawk sta ta termin zavračala. Kljub temu sta obveljala za pomembnejši figuri tega podžanra.

Mimi Parker se je rodila leta 1967 kot hči neuspele country glasbenice v zvezni državi Minnesota v Združenih državah Amerike. Otroštvo je preživela v majhnem naselju blizu mesta Bemidji, kjer je skupaj s sestro razvila zanimanje za glasbo – zahvaljujoč njuni materi, ki je poleg nastopov v cerkvenih zborih doma pogosto prepevala in igrala kitaro. V najstniških letih je Parker spoznala dolgoletnega prijatelja in bodočega moža ter soustvarjalca Alana Sparhawka in ga uvedla v družinsko glasbeno kulturo, ko so skupaj z Mimino materjo jammali pri njih doma. 

Nekega dne je Sparhawk na dan privlekel boben, činelo in idejo, da bi skupaj ustanovila bend, a je bila Parker do tega sprva zadržana. Zanjo je bilo glasbeno udejstvovanje privlačno, toda nedosegljivo obzorje, saj ji ni bilo preveč do nastopanja pred večjo množico ljudi. Alan je uspel takrat že zakonski partnerici Mimi sčasoma vliti samozavest. S skromnim bobnarskim arzenalom in svojevrstnim pristopom k tekstopisju sta na prvencu I Could Live in Hope začrtala glavne poteze zvoka Low: mirne in premišljene aranžmaje, v katerih vsak zlog, vsaka razpršena nota zaseda določeno vlogo v minimalističnih in razpotegnjenih skladbah, ki so tako intimne, da je imel Parker med občasnimi nastopi z drugimi vokalisti občutek, da vara partnerja.

Glasbenika sta se dopolnjevala tako pri zvočnem ustvarjanju kot v snovanju vsebine glasbe. Dialog med Sparhawkovim kaosom in Parkerino fragmentirano, plaho lepoto je pričal o popolni nevihti, kot je simbiozo poimenovala tudi glasbenica sama. Ustvarila sta ravnotežje, združeno v ljubeči in skrajno plodoviti dinamiki, ki je prinašala raznovrsten nabor čustveno iskrenih projektov. Ti se niso vrteli okrog ene same formule, temveč je spekter glasbe, ki ga je par izlival skupaj z izmenjujočo se zasedbo basistov, vedno razgrnil novo dimenzijo njune ustvarjalnosti. To je bilo še posebej opazno v kasnejših letih delovanja, ko sta v vse polnejšo in temačnejšo zvočno mešanico vključila industrialne poteze. V vsem tem času pa glasbenika nikoli nista opustila skromnih zasnov svojega zvoka, ki jima je v več kot dveh desetletjih in po trinajstih dolgometražnih ploščah prislužil številne neomajne poslušalke in poslušalce. 

Prav minimalističen pristop je omogočil obilo prostora za razdrobljena besedila, ki so bila docela zaznamovana z osebnim življenjem para. Premisleki o morali in odrešitvi, svarila pred bližajočo se apokalipso so bili tudi odsev njune pripadnosti mormonom, ki sta jo razodela pred leti in s tem pretresla poslušalce. Ranljivejši vir navdiha za glasbo benda Low pa so bile Sparhawkove izpovedi o spoprijemanju z duševnimi težavami in spomini Parker na odraščanje ob očetu alkoholiku. Popolna nevihta, ki sta jo glasbenika z leti uspešno prestala in preoblikovala v zrela glasbena udejstvovanja.

Vsi družbeni in osebni pritiski so iz glasbenikov pronicali v nestrukturiranih izlivih čustev in se še zadnjič zgostili na plošči Hey What, ki je izšla lani in na kateri iz opevanj vojne in osamitve še vedno sije nezamenljiva lepota Mimi Parker. Plošča je izšla v času, ko se je glasbenica najbolj borila z rakom, in je bila zanjo poseben, poživitveni uspeh: podvig, dosežen v senci totalne negotovosti, ki pa je nikoli ni pahnila v brezupje.