Ø: Konstellaatio

Sähkö, 2014

Novo ploščo finskega analognega elektronskega specialista boste ob koncu leta verjetno zaman iskali na raznih lestvicah najbolj poslušanih oziroma najbolj priljubljenih albumov. Na teh se je Mika Vainio pravzaprav znašel le izjemoma, pa še to le v navezi Pan Sonic, takrat, ko se jima je bolj kot ne po naključju zgodilo, da sta sovpadla s trendi. No, z glasbo, pisano na posluh nekoliko bolj angažirane in precej specifične publike, se je Vainio kljub temu znašel med najbolj cenjenimi elektronskimi kreativci zadnjih dvajsetih let. Skozi prizmo solističnega ustvarjanja se je fenom najbolj priljubil s psevdonimom Ø, ta pa je postal najbolj prepoznaven zaščitni znak finske, za elektronski minimalizem specializirane založbe Sähkö. Z novo ploščo pod tem psevdonimom Vainio sedaj po treh letih premora širi specifični izraz. 'Konstellatio' je na eni strani nadaljevanje subtilnega Ø minimalizma, na drugi prinaša tudi nekaj novosti, na tretji pa ne pušča dvoma, da gre za novo Vainiovo zvočno avanturo. 

Sodeč po številnih izidih plošč je Vainio, potem ko sta z Ilpom Väisänenom zamrznila Pan Sonic, bolj dejaven kot kadarkoli prej. Ker trenutno živi v Berlinu, ga lahko slišimo v zanimivih navezah s tam živečimi impro glasbeniki. Ustvarja glasbo za sodobni ples, pripravlja muzejske instalacije, obenem pa pod različnimi psevdonimi še vedno izdaja solistične plošče. V zadnjem času ga menda zanima predvsem raziskovanje potenciala v kombinaciji elektronike in akustičnih inštrumentov, to pa se včasih bolj, drugič nekoliko manj sliši tudi v podobi njegovega recentnega solističnega izraza. Je to dobro ali slabo? V primeru albuma 'Konstellaatio' je dobro, bi si pa Vainio najbrž storil uslugo, če bi pri izdajanju novega materiala vendarle delal nekoliko večjo selekcijo. Ne nazadnje že nekaj časa snema albume na zalogo, kar povzroča težave tudi založnikom, ki preprosto ne utegnejo sproti objavljati vsega, kar finski kreativec posname. Je pa v primeru plošče 'Konstellaatio' vendarle drugače, saj je njen izid sovpadel z dvajseto obletnico cenjene založbe Sähkö. 

Vainio pričakovano ni spreminjal svojega ustaljenega delovnega procesa. Celo ploščo je ponovno posnel s samplerjem, sekvencerji in sintetizatorji, ki močno določajo podobo njegovega izraza. Na prvi posluh je v glasbi ponovno kopica prepoznavnih zvočnih kontrastov, na eni strani distorzije, na drugi tišine, je pa hkrati takoj opazna tudi sprememba v izrazu. Če se je Vainio s psevdonimom Ø v preteklosti opiral predvsem na izkušnjo techna, se z albumom 'Konstellaatio' najbolj očitno spusti v okolje ambientalne glasbe, ki pa še vedno sloni na brnečih teksturah. Gotovo ne gre za ambientalno glasbo za ozadje, pač pa za Vainia presenetljivo subtilno zvočno izkušnjo. V tako umirjeni, skoraj zadržani zvočni podobi ga pravzaprav nismo vajeni, verjetno pa je spremembi vsaj deloma botroval tudi Vainiov vse večji interes za klasično glasbo. 'Konstellaatio' se zato zdi kot nekakšna vez med technom in sodobno klasiko, seveda ukrojena v prepoznavni Vainiovi maniri. Znova navdušijo temačna atmosfera, subtilni, hipnotični pulzi, instinktivno prostorjenje s tišino in izbrušena zvočna podoba. Vainio je kot Ø v preteklosti sicer posnel bolj zanimive albume, toda hkrati je lepo slišati veterana, ki mu tudi po dvajsetih letih plodne kariere še ne zmanjkuje tal pod nogami. Je pa res, da bo 'Konstellaatio' pač ponovno pisan predvsem na posluh njegovih fenov.