ŠećeR: Varijacije na tugu

samozaložba, 2017

Kantavtorska scena na območju bivše skupne države je že kar nekaj časa v precej slabem stanju. Z izjemo nekaterih prebliskov, predvsem s strani Demeter in v živo tudi Denisa Katanca, je samostojno ustvarjanje v našem okolju še vedno v senci bandovskega muziciranja. Glasbenih individualcev že tako ni veliko, pa še od teh se jih mnogo zateče v zelo hermetično eksperimentiranje, tako da poslušalcu tistega, čemur pavšalno pravimo tudi folk, v bistvu ostane precej malo izbire. To konec koncev dokazujemo tudi na Radiu Študent, kjer kar nekaj etrskega prostora dobivajo izvajalci, ki ustvarjajo nenavdahnjeno in dolgočasno glasbo, ki je sama sebi namen.

Ne bom zapisal, da na tem mestu pod žaromet stopi Tena Rak iz Varaždina, ki se mestu in svetu predstavlja pod imenom ŠećeR, in lastnoročno vse skupaj postavi na pravo mesto. To preprosto ne bi držalo, saj njena debitantska plošče Varijacije na tugu z nekaterimi simptomi preveč spominja na težave sodobnikov, kar pa vseeno ne pomeni, da ne gre za album, ki v mnogih aspektih pozitivno odstopi od povprečja in v miljé vnese nekaj prepotrebne svežine. Glasba Tene Rak namreč ni topa, ni brezoblična. Tako kot muzika, ki jo je delala s svojim prejšnjim bandom Vlasta Popić, je tudi njeno samostojno ustvarjanje v najboljših trenutkih ostro, našpičeno, z jasno zastavljenim ciljem. Izstopa predvsem pesem U snovima, ki je kompozicijsko raziskovalna in razgibana, ki ji uspe zgraditi oprijemljivo atmosfero, in ki razkaže Tenin prijeten, topel glas in njen nešablonski pristop k igranju kitare. Dobro izpadejo tudi instrumentalni intermezzi, ki so posejani po plošči, saj s svojim faheyjevskim primitivizmom izdelku dajejo razpoloženjsko rdečo nit.

Druga rdeča nit albuma je, na žalost, njegova slaba produkcija. Zakaj mora vse te plošče združevati cenen zvok vokala, utopljenega v reverbu, in ploskega, umetnega, nadležnega brenkanja? Dobrim pesmim, predvsem komadu Težke riječi, ta zvok iz jader torej vzame kar nekaj vetra, še bolj pa je stvar kritična pri šibkejših kompozicijah, naprimer pri povprečnem bluesu Zalogaj, ki poslušalcu ponudi bore malo.

Potem ko je Vlasta Popić za nedoločen čas odšla na počitek, smo dobili dva kantavtorska projekta, ki ju naš prostor potrebuje bolj kot sicer zelo simpatičen pop punk omenjenega tria. Ivan Ščapec se je spet polnopravno posvetil projektu Seine, ki si je hitro tudi na naših odrih že pridobil določen renome, s ŠećeRom pa mu sledi tudi Tena Rak, ki je posnela razgibano, na neki način celo ambiciozno ploščo, ki je, navkljub določenim pomanjkljivostim pri pesmopisju in predvsem produkciji, vseeno zelo poslušljiv izdelek.