ŽEN: SUNČANI LJUDI

Moonlee Records, 2017

Med pripravami na sobotni mini festival, ki ga prireja ekipa založbe Moonlee, se posvečamo sveži izdaji njihovih varovank - zasdbe Žen. Zagrebška trojica se je z dosedanjima albumoma I onda je sve počelo in Jantar dodobra prikupila našemu domačemu mediju, s ploščo Sunčani Ljudi pa je zdaj vzbudila še več radovednosti in pričakovanj.

Zven zasedbe z novo ploščo pretežno še ohranja vse upajoče in melanholične nianse, ki jih vzpostavljajo njihovi razpršeni in sanjavi ženski glasovi, predvidljivi strunski zdrsi in detajlirana šviganja sintov. Toda uspavanka, ki so jo dekleta prepevala skozi dosedanji diskografski repertoar, je zdaj naletela na poslednji verz. Album Sunčani ljudi poslušalca do neke točke zavede z dremajočim pronicanjem nostalgičnih intrig, ki nato prej ko slej trčijo ob ambicioznejše in eksplozivnejše odzive protagonistk. Eva, Ivona in Sara, ki se za podporo pri novem projektu primarno in iskreno zahvaljujejo vsem bližnjim, tu tematsko razglabljajo o majhnosti človeka v prostranem svetu.

Vsebina skladb na dotični plošči prehaja skozi različne kontekste. Sprva se dekleta izgubljajo v redkobesedne abstrakcije, ki jih v nato v razumljivejše vzorce osmišljajo instrumentalni aranžmaji. Podobnemu principu sledi tudi vzdušje posameznih skladb, ki skupaj tvorijo sproščeno, neobremenjeno in dražljivo celostno zvočno podobo. Vendar pa ob vsej tej eteriki vsebinsko praskanje na površju mestoma postaja nadležno, monotono in presplošno, da bi na kakršenkoli način zamajalo občutke poslušalca. V Pusti me da hodam in Četiri tri pet dva se tako neštete barvite, prepletajoče se melodije zaradi prenasičenosti zadušijo in razpadejo v puščobno močvaro, v kateri zamre tudi tisto, kar je poslušalec uspel ujeti v uvodnih delih skladb.

Z drugo polovico plošče Sunčani ljudi nas razveseli distanca, ki jo zasedba vzpostavi do prepoznavnih smernic in jasnejše spogledovanje z dražljivimi in progresivnimi vižami. Skladbe zazvenijo pristneje, bolj prizemljeno ter utemeljeno z lastnimi izkustvi. Za mimobežne posplošitve si je zasedba tu pustila le malo manevrskega prostora in tako ohranila lastno ustvarjalno platformo.

V sramežljivi baladi Opet Gange radoživost spodnese predhodno turobnost, drugačno razpoloženje pa le še okrepijo dinamično zastavljeni in manj predvidljivi melodični aranžmaji. Apokaliptično jedro sklepne zvočne odrezavosti plošče Sunčani ljudi predstavlja zvočno prijazna, spevna skladba Sonična Taktika, ki pridušeno zarogovili v sledečo kompozicijo Tijelo zna. Slednja v kompromisu z minimalističnim instrumentalom mestoma povsem sleče zvočni balast, s pripetimi nežnimi vokalnimi linijami pa Žen tu ustvarijo stvarnejšo in intimnejšo poslušalsko izkušnjo.

Album Sunčani Ljudi so članice zasedbe Žen sklenile z osemminutno kompozicijo, ki na plošči obstaja kot vsebinsko in zvočno neumesten, svojevrsten in izoliran konceptualni mikrokozmos, ki ga napajajo ambivalentne, begajoče, čustveno pomenljive elektroakustične sile. V skladbi je sprva mogoče zaznati mimobežno spogledovanje z razpršenimi multiinstrumentalnimi prvinami post rocka zgodnejših plošč škotskih velikanov Mogwai, ob vedrejšemu prelomu skladbe pa se poslušalec asociativno obregne ob odmev angleških psihedelikov Spacemen 3 in drugih sorodnih sil poznih osemdesetih.

S skladbo Lov na crne tipke zasedba novo ploščo nedvomno povzdigne nad nivo dosedanjih projektov in tiho vzbudi radoveden pogled v prihodnost. Nehote se tu odpre vprašanje, ali omenjena skladba morda predstavlja portal do njihove nove zvočne podobe ali pa gre zgolj za nadpovprečen albumski zaključek.