2562: Fever

When In Doubt, 2011

Ko je iz UK garage prsti vzniknil dubstep, ni mogel nihče napovedati bliskovite hitrosti, s katero se bo razširil po zemeljski obli; obenem pa ni moglo biti nikomur jasno, s kakšno lahkoto zna doseči brezobličnost. Zadnja leta dubstepa so pripoved o obupani, brezupni borbi proti okostenelosti in ne nazadnje nepomembnosti. Končni izid vsakega boja je bilo neizogibno ponavljanje vzorcev iz slogovnega bazena zadnjih desetih let. Omenjena zvrst zato danes obstaja kvečjemu kot sedem mrhovinastih črk na papirju, ki so odpadle od trupa in živijo svoj razpolovni čas. Le občasno smo bili priče ustvarjalcem, ki so vdihnili življenje v to crkovino, kar se je poznalo v dveh pristopih: (1) inkorporacija stilemov iz okolij, ki so bila prej prezirana ali zanemarjena – house in techno; in (2) abstrahiranje formalnih zakonitosti. V tem alternirajočem vzorcu rekombinacij in abstrakcij smo opazovali epohalne razglasitve novih, a lažnih zarij in občutek kulturnega izčrpanja ob nenehnih spletnih hiperbolah je privedel sceno do točke nezdrave nasičenosti.

Opisano plimovanje, kot je videti, ni posebej iztirilo Nizozemca Dava Huismansa, katerega album Fever predstavljamo v današnji Tolpi bumov. Javnosti se kaže kot neodvisen, virtuozen lomilec ritmov že vrsto let in ni videti, da bi bil edinstveni predelek dubstepa, ki si ga je izklesal pod omenjenim psevdonimom, kakorkoli ogrožen. Huismansova osebna produkcijska evolucija je namreč potekala precej neodvisno od otoške. Kot Dogdaze je preiskoval svoje zanimive techno in junglistične vplive, kot 2562 je teptal siva, pepelnata tla med bass in techno glasbo. Aerial, njegov debut, je bil prostoren dubstep preobrat, Unbalance iz leta 2009 pa nadgradnja teh smernic z več UK garage vključki; toda Dave Huismans je največjo moč dosegel pod kaznovalnim techno aliasom A Made Up Sound, ki na novi plošči dobi več zraka.

Fever je bistven odmik od Nizozemčevega 2562 zvočnega pečata. Sprva je bil zasnovan kot konceptualen album s preprostim, a strogim naborom pravil: vsak zvok na plošči mora izhajati iz disco vinila iz cca 1979. Čeprav naslovnica LP-ja rahlo namiguje na to možnost, se mi ta ob zgolj poslušanju ne bi nikoli posvetila. Restrikcija kot iskanje globljega bistva in novih izraznih možnosti na polju elektronike sicer ni nič novega. Navsezadnje so v preteklosti ljudje snovali cele zvrsti na podlagi prgišča semplov. Kar je zares vredno omembe, pa je Huismansov pristop k semplanju: vsak zvok je kirurško precizno raztelešen, oropan osebnosti. Teksture na albumu so bile izpostavljene tolikšnemu predrugačenju, da služijo izključno mehaničnemu obujanju techno, house in broken beat referenc. Ob prvem poslušanju dolgometražca Fever postane jasno, da je izid še bolj drastičen, kot se mogoče sliši celotna zgodba o disco paleti. Prične se z nenavadnim Winamp Melodrama, nadaljuje pa z nekaj najtežjimi dubstep rezi, kar sem jih slišal v zadnjem času. Aquatic Family Affair je poskočnica, ki povezuje deep house in dubstep, This Is Hardcore letalski napad, ki se utaplja v psihedeličnih spominih rave dobe; Brasil Deadwalker spominja na zapuščene avtomobilske tovarne v Detroitu, Final Frenzy na dolge berlinske noči, zaključna Wasteland in Fever pa odsevata duhove dubstepa in UK Funkyja.

Vsak košček na plošči zveni skladno, v edinstvenem ravnovesju s preostalimi 54 minutami. Fever ohranja stalno ozračje, ki pa svojega disco izvora ne kaže niti najmanj; v tem pogledu je morda avtorju konceptualno spodletelo ... Kako naj si torej razlagamo dejstvo, da ravno ta propadli koncept predstavlja najrazburljivejši vrhunec poklicnega loka osebnosti, ki je trajno zaznamovala svet dubstepa? Izkaže se, da ne glede na to, kakšne omejitve si močan in iskren duh postavi, konča zmeraj kot to, kar preprosto je. In če biti zvest samemu sebi pomeni spodleteti, si kot poslušalci od Nizozemca želimo čim več takšnih neuspehov.