A Place To Bury Strangers: Pinned

Dead Oceans, 2018

Ko se zasedbe prime titula najglasnejši newyorški band, mora obstajati tehten razlog, ki opravičuje tak superlativ. Skupina A Place To Bury Strangers z najnovejšim albumom Pinned, ki ga predstavljamo v nocojšnji Tolpi bumov, danes že s petim dolgometražnim izdelkom brani tak  sloves oziroma skuša ohraniti pridobljeni renome z novo dozo nojza, popa in postpunka.

A Place To Bury Strangers nikoli niso veljali za težke glasbene inovatorje, pa vseeno s svojimi odkloni od normativov moderne rock glasbe več kot očitno predstavljajo primer uspešnega zvočnega izrazja, ki se prikupi širši publiki, hkrati pa ostaja dovolj intriganten tudi za alternativno sceno, predvsem z nojzerskimi elementi v svoji glasbi in naredi sam pristopom. Tudi na Radiu Študent so bili zato deležni že dveh intervjujev, več recenzij in poglobljenih predstavitvenih oddaj. Široka faktografija benda na tem mestu torej ni zares potrebna, zato se bomo raje kar takoj spustili v obravnavo njihove nove plošče Pinned.

Na novem albumu se - kot že na predhodnih dolgometražnih izdelkih - A Place To Bury Strangers držijo začrtanih smernic žanrsko paradigmatskih glasbenih skupin osemdesetih. Vokalista, multiinštrumentalista in vodja Strangersov, Oliverja Ackermanna, se na primer že vse od leta 1995, ko je začel glasbeno kariero z zasedbo Skywave, drži primerjava s shoegejzerskimi veterani The Jesus & Mary Chain, katerih vplive tudi sam odkrito in nesramežljivo priznava. Podobnost je očitna in formula deluje. Sentimentalistična besedila s popevkarsko melodiko, pogosto zakopana pod temačne zvočne zidove kitarskega hrupa, zaznamujejo tudi nov album. Vendar pa, če je na predhodnih izdelkih njihov zvočni zid deloval kot neprebojna trdnjava, je na albumu Pinned njegova arhitektura veliko bolj minimalistična. Zvočni konstrukt deluje kot kovinski skelet, vezan s steklenimi prozornimi prizmami, skozi katere se hrup prši v popoidno melodiko.

Vtis kovinske mehanike izstopi predvsem z izbrano ritmiko nove članice zasedbe, bobnarke Lie Simone, ki poleg mehanično-ritmičnih tolkal in prispevka izza mikrofona zasedbi prispeva še ogromen element celostne podobe albuma, saj predstavlja protiutež Oliverjevemu nareverbanemu, pogosto apatičnemu vokalu v tipični otožno postpunkovski dostavi. V zvočni luči pa z mrakobnimi, težkimi basovskimi linijami, ob katerih lahko povlečemo primerjavo z Joy Division, zasije tudi basist Dion Lunadon. Trojec se sijajno dopolnjuje, vsak v zvočno sliko polaga svoje gradnike, vezivno tkivo pa ostaja shoegejzerski feedback kitar, ki ga Oliver doseže z uporabo različnih, tudi ročno izdelanih efekt pedalk. Ravno zaradi ljubezni do kitarskih distorzij in tehničnih aspektov vnašanja elektronskih elementov se Oliver dojema kot veliko boljši kitarist oziroma raziskovalec zvočnega inštrumentalnega izrazja kot pa vokalist oziroma tekstopisec. Besedila namreč še vedno rahlo šepajo in so, podobno kot na prejšnjih albumih, precej preprosta in površinska. A s poznavanjem meja avtorjevih osebnih zmožnosti lahko sprejmemo tudi takšen nastavek, ki v vsebinskem smislu vseeno ne zapelje v polje patetike, formalno in po metriki pa vokalne linije tu seveda ostajajo učinkovito melodično spevne.

Album Pinned newyorške zasedbe A Place To Bury Strangers ne predstavlja bujnih novosti ali kakih posebnih zvočnih ekscentričnosti niti si tega ne želi doseči. Gre za izpiljeno estetiko istovetnosti, z vplivi predhodnikov prosto na vidiku, ki z vsakim novim izdelkom sledilcem ponudi dovoljšno mero novosti ... Tokrat so to denimo popolnoma nova plast vokalov in oguljena hrupna zavesa, bend pa tudi širšemu glasbenemu tržišču z zvočno estetiko nudi dovolj velik odstop od norme klasičnega rockerskega preigravanja tako sodobnikov kot tudi veteranov oziroma idolov.

PS: Pa naslovnica albuma je res huda...