Aaron Dilloway: The Gag File

Dais Records, 2017

Harš nojz. Nočem reči, da gre za idealno obliko, nekakšen singularni cilj ustvarjalnega zvočnega izrazja. Prej bi bilo v takem kontekstu smiselno zanikati glasbo kot formalizirano zvočno izrazje/fetiš produkt in harsh nojz reducirati na eksistencialen moment upora do kanonov in drugih medijev navade, tudi floskule kreativnosti in večine infrastruktur. Nikakor nočem niti reči, da gre za določen material za tiste najzahtevnejše zvočne navdušence, tako rekoč gurmane … Bolj ali manj je namreč jasno, da nas ni toliko takšnih gurmanov pa da obstajajo tudi povsem drugačne oblike radikalnega gurmanstva in da je na različne načine kontekstualizirana zvočna izkušnja harš nojza nekaj, kar pri večini sproža malone avtomatizirane mehanizme zavračanja. Kar je povsem razumljivo. In tudi globok harš nojz vernik bom našel področje lastnega doživljanja, s katerim sem tako ali drugače vzgojil ali so mi bili celo prirojeni popolnoma enakovredni impulzi – morda ne prenašam tega ali onega, višine ali gneče. Vendarle pa sem prepričan v bogatijo slušnega izkustva, ki ga prakticira harš nojz. Ko sem v svojem življenju z glasbo, najverjetneje zaradi zelo arbitrarnih ali v (zame) najslabšem primeru – zaradi lastnih egocentričnih, vzvišenih, večvrednostih nagnjenj terjal z vsakim odkritjem več – več metrične kompleksnosti, več formalne razprtosti, več raznoraznih manipulacij zvočnosti, več tehtnega in izkustveno zanimivega koncepta, več zame smiselnih refleksij nemisljivo nepravične in absurdne sodobnosti … ko sem torej terjal vse več in več ter skozi leta tudi dosegel limite, meje tistega, kar še lahko najdem – je končno točko, ki pa je v svoji končnosti tudi razveljavila lastno – mejno/singularno mesto –, zasedel harš nojz. Spet, ne zato ker bi bil končna točka ali najvišje izkustvo, pač pa zato ker v svoji rezultanti združuje največ iskanih prostorov tistega vedno več. Vedno več resda na tej točki izgubi svoje bistvo in edini smiselni pozitivni liniji dalje sta bodisi tako ali drugače osmišljen misticizem ali pač obrat in pot nazaj, tokrat v maksimalno širino in razprtost. Vendar pa verjetno harš nojz ostane kot pogosto najmočnejši balzam za takšna ušesa, kot so moja. Bogatija zvočnega impulza, kakor jo najbolje povzemajo neskončne variacije šumov, presketanj, nezamejen frekvenčni potencial, glasnosti, meje tišine ali na drugi strani klubskega ozvočenja. Pa spet - neskončne možnosti nezamejene, neformulaične ritmizacije, perceptivno naključna gibanja, pulzi, po- in preskakovanje, kakršnega generirajo recimo nenadzorovana električna napetost ali povratne zanke. Pa sami zvočni materiali, recimo neodgovorna raba sploh kakršnihkoli glasbenih zvočnih virov ali ves potencial zvočnih kontur in kvarnih točk terenskega zajema, ter povezane vse mogoče rabe in zlorabe opreme za zajemanje in reprodukcijo zvoka. Možnosti so izjemne, tako na strani tistega, ki šum proizvaja, kot na strani tistega, ki šum rabi.

Sam sem torej danes predvsem tisti, ki rabi ta šum in ki se k temu šumu neprestano vrača. No Matter what ... Nikoli ga nisem razumel kot jasno subverzivnega ali ga znal teoretsko utemeljevati, še najmanj pa skozi vse sodobne koncepte teritorija, telesa, bega, nasilja, gnusa ali česa tretjega. Sem manijak v lovu za v neskončne podrobnosti deljivo materijo doživljane zvočnosti in harsh noise je moja končna mantra. Seveda ne mislim, da ta moj nojz v mojem doživljanju in moji praksi ne premore določenih političnih potencialov in ne proizvaja prav takih de facto implikacij. Nasprotno – prepričan sem, da jih.

Naj ta nojz tudi razume vsakdo kot želi, naj vanj vključi, kar želi, če bo v njem slišal tisto, kar sem na tem mestu razgrnil v zgornjih odstavkih, ali če bo to isto lahko prenesel v neko drugo zase smiselno praktično/doživljajsko okolje, nenazadnje je to le moj nojz, ki mu rečem harš nojz. Sam že vem zakaj. Zame tako nojz danes ustvarja nekaj ljudi, ki bi jim po neki zelo samoumevni danosti zelo težko pripisal kakršnokoli množično sledilstvo. Kljub praviloma skoraj kultnim statusom. Pomislite, Dilloway je nenazadnje hrupnež plemenito plesnive provenience Wolf Eyes. Izraženo tako, mora biti že dovolj, saj vas nenazadnje - ničesar zares ne učimo. Pretežno gre torej za pač ljudi, ki se v življenju prvenstveno ukvarjajo z glasbo, vendar od lastne glasbe nihče od njih ne zmore gmotno preživeti otrok ali kupiti avta, hiše. Ti ljudje se preživljajo z majhnimi prodajalnami plošč ali knjig, majhnimi in pridnimi založniškimi dejavnostmi, razvijanjem (v ZDA pač pretežno DIY) prostorov in skupnosti, namenjenih kulturnim udejstvovanjem ali podobnim. Eden izmed takih je tudi Aaron Dilloway – lastnik in vodja male prodajalne, založbe in distribucije Hanson Records. Dilloway je v skoraj dveh desetletjih izživel nepregledno množico glasbenih kosov, sodelovanj, nastopov, DIY mahinacij in vsega podobnega. Z dolgometražno ploščo Modern Jester iz leta 2012 je predstavil enega absolutnih in daljnosežnih nojz mejnikov zadnjih let. Danes je pred nami njegova nova, tipična - dolgo pripravljana in piljena - plošča The Gag File. Za popis in vrednotenje izkustva le-te se bomo zgolj obrnili nazaj, k danes že razgrnjenim potem in smislom takšne glasbe. The Gag File je še ena harsh nojz plošča, plošča neskončnih kontur in potenciala šuma, najdenih zvokov, rab in zlorab tehnične opreme. No Eye Sockets (For Otto & Sindy) je denimo prizmatičen tejk na zvočne reprezentacije naših družabnih aktivnosti, z muziko v ozadju ter vsemi vpadajočimi krohoti in vzkliki. Dilloway tu, prav tako kot kolega Lescalleet in Lambkin, pronica izjemno globoko v družabno izkušnjo, ponudi pa morda kar vsak možen vstop hkrati – in izkušnja je lahko trikrat fascinantna. V zaključnem kosu Shot Nerves upravlja z distorziranimi oscilatorji, s katerih tonalnimi variacijami je vsaj toliko spreten in zanimiv kot aktualni računalniški magi ob programiranih poskusih z denimo shepperd toni ali drugačnim kromatičnim, mikrotonalnim ali psiho-akustičnim materialom ... mislimo Smickler, mislimo Fell, mislimo sound design. Vsak kos tu prodira in gradi na svoj, sam v sebi osmišljen način. Vendar pa naj te tehnične posebnosti ali izrednosti ne nosijo moje poglavitne interpretacije nove Dillowayeve plošče. Aaron tukaj ni ne tisti, ki bi se metal ven s teoretskimi interpretacijami, niti ni tisti, ki bi se kitil s tehnično inventivnostjo. Prej pravi, da tudi sam ne ve, zakaj dejansko gre. Je pa to sprevržen in čuden svet, v katerem živimo, ne pravi, da ga razume ali tolmači, pravi pa, da ga naslavlja.

In morda edino, kar je tu res oprijemljivo, če vzamemo zgolj ploščo znotraj notranje Dillowayeve kontinuitete in spregledamo vse zunanje, to, kar naj bi nojz bil … edino torej, kar nam je zares na voljo, sta naslov in naslovnica. Ta sta morda edina resnično sugestivna, ostalo je tu namenoma obskurno, namenoma celo izrazito osebno. The Gag File – oziroma The Gag – je zvijača, nasilno utišanje s predmetom in umetno ustvarjen refleks bruhanja hkrati. Je morebitna aluzija na nadzor in marketing, je morebiten namig na vse o ključnih zvočnostnih fetiših in je kritika nekaterih v našem trenutku najvidnejših in najskritejših perverzij – mislim da je zadeva dovolj očitna … Kar izpriča naslovnica, pa je predvsem namen kontinuitete. Namen tega, da je nekaj povedano. Vsekakor se ne slepi in ne govori vsem povprek. Dejstva take muzike smo priznali že v začetku. Kar pa novi Dilloway brez vsakega dvoma je: torej plošča, izrazni dokument, ki je – poudarjam - moral biti izražen. To kar nojz v edinem smiselnem in dovolj enostavnem pomenu dejansko je ...