ABIGOR: Höllenzwang (Chronicles of Perdition)

Avantgarde Music, 2018

Z novim polnopravnim albumom se vračajo Abigor, stebri avantgardnega black metala (ki pa je za njih še vedno zgolj black metal) ter agensi preporoda teološkega satanskega fanatizma in omikanosti v ozadju zadnjih dveh dobrih desetletj te umetnostno-religiozne forme. Abigor smo se v zadnjih letih na valovih Radia Študent posvečali kar precej, od njihovega zadnjega predhodnega polnega albuma Leytmotif Luzifer iz leta 2014, lanskoletnega splita, na katerem so blesteli in povsem dominirali nad ostalimi tremi zasedbami, predvsem pa še v naših dolgih razpredanjih v oddaji Htonične Transmisije, kot recimo v tem več kot dvournem poglabljanju v misterije Satanove pete esence z ozirom na njihovo absolutno mojstrovino Channeling The Quintessence Of Satan, obnovljeno in revidirano kot Quintessence. Sicer pa je treba omeniti še, da so nedavno pri Norma Evangelium Diaboli ponovo izdali svojo preporodno EP-ploščo iz leta 2010 z naslovom Time Is the Sulphur in the Veins of the Saint - An Excursion on Satan's Fragmenting Principle.

In sedaj so tu z zadnjo izmed epizod, kroniko pogube v obliki plošče Höllenzwang - Chronicles of Perdition. Abigor so bili skozi leta tako impulzivni in zaletav faktor geneze ekstremne heterogenosti black metal nabora drugega vala od devetdesetih naprej kot tudi njegova najbolj sofisticirana in omikana konica, zares cenjena s historičnim in tvornim pogledom šele kasneje. V času izida Channeling The Quintessence Of Satan leta 1999 se je namreč malokdo zavedal njegove določujočnosti za obnovljeno globino, predanost in, ja, avantgardnost tega, kar je okrog DSO začelo brbotati na francoski sceni od zgodnjih 2000-ih do danes. V obdobju vrnitve - po obdobju zatišja, posledici konfliktov, propada, prekletstva in dezorientacije, ki pristojijo tako sumljivemu in težavnemu porodu – so Abigor od Fractal Possession dalje vzpostavili obnovljeno usmerjenost, zvočno, tehnično in z visokimi umetniškimi ter samopresegajočimi zahtevami do sebe.

Prav te zahteve so se namenili tako ohraniti kot začasno opustiti s ploščo, ki jo obravnavamo danes. Bila naj bi ne toliko vrnitev kot nekakšna obnovitev najstniškega stanja duha satanskega black metala, z želeno zaletavostjo, agresijo, nespametjo in tistim fanatizmom, ki zunanjim opazovalcem skorajda po pravilu deluje naivno in komično. Presodili so, da je to potrebno, kljub aktualnim standardom visoke kreativnosti, teološke in kulturne sofisticiranosti, ki so jih pomagali postaviti tudi sami. Predvsem zaradi mlahavosti in nezadostne fanatičnosti trenutne razdrobljenosti te forme, ki jo želijo spet narediti v orožje očitne – in ne zgolj implicirane – umetniške in duhovne okrutnosti. A tukaj se lahko naša doživljanja in mnenja tudi razhajajo. Abigor seveda ne morejo narediti albuma »kot bi morda lahko bil nekje na svetu v prvi polovici devetdesetih« - pri čemer je potrebno ponovno dodati, da to za razliko od res že otročje redukcije na opevano skandinavsko vejo - ki je v določenih ozirih, kljub bleščeči popularnosti lahko tudi revnejša – implicira ekstremno geografsko in ekspresivno heterogenost in eklektičnost tistih časov. Sam tudi ne vem, zakaj bi ga želeli, a je po slišanem in doživetem jasno, da so to še vedno Abigor zdajšnjega, pridelanega in prigaranega trenutka.

Höllenzwang - Chronicles of Perdition ostaja izjemno poslušanje, predvsem kitarsko delo ostaja skrajno napredno, navdahnjeno, prepoznavno in čvrsto, a spleteno v tokrat nekoliko drugačno sliko v primerjavi z zadnjimi izdajami. Z nekaj prostovoljnimi zamejitvami in izbirami, kot so upočasnjen tempo, predvsem na področju blastbeatov – kar lahko je ali pa tudi ni pomembno, ali večja povezanost z zgodnejšo, na trenutke bolj tonalno-melodično fazo Abigor, itd. Ravno omenjena faza pa spet ni bila tako premočrtna ter je eratično skakala naprej in nazaj. V zvezi z vsem tem bi gotovo želel opozoriti na nezaslišan disonančni biser iz leta 1997, EP ploščo Apokalypse.

Kjer pa se ta že skorajda inženirsko-laboratorijski poskus varjenja najstniškosti, prostovoljne zaletavosti najbolj kaže, je v samih besedilih, ki jih sicer od black metala že zdavnaj oddaljeni Silenius kot sodelavec TT in PK znova vokalno inscenira. V njih sicer zaznamo ambivalentno in teološko okrutno prepoznavanje slave diabolusa absconditusa v aktualnem obupnem planetarnem trenutku, a je hkrati njihova odkrita vehementnost, kljub referencam na Goetheja, obsedenke iz Loudona, na descenus christi ter negacijsko Anastazo, tisto, kar dogajanje nekako zaustavlja pod težo teatralnega deklamatorstva po še več in več zla. Kar končno privede do uvodne prošnje Luciferju, naj kljub temu, da je prinašalec luči, tega nevrednega sveta ne razsvetli. Ha, ne bo šlo. Svetloba je tukaj, če želimo ali ne, a dar iatrosa, zdravilca, njegovega kolega in matere, združene v misteriju zvezde danice, Venere, nemara ni to, kar se pričakuje. In to je za konkretno in otipljivo eksistenčno grozo te slepe eksistence povsem dovolj.