Afsky: Om hundrede år

Vendetta Records, 2023

Glasba / RŠ recenzija

Spectral Wound in Afsky

Recenzija black metal koncerta v Gromki

Pavel Lipovšek

 / 11. 10. 2019

Afsky je eden prodornejših klasičnih blackmetalskih one-man bend projektov. Začel se je kot zelo oseben studijski poskus, ki se je v bend formiral šele na željo drugih. Protagonistu Oleju Luku se je pridružil bobnar Simon Sørensen, ki je sodeloval tudi na letošnjem albumu, Simon Krogh s kitaro in Martin Jørgensen z basom pa sta vskočila na turnejo. V zadnjih letih je Afsky tudi na naših tleh pridobil nove navdušence – preteklo nedeljo so skupaj z ameriško štirico Uada napolnili tudi Orto bar. Koncert nas sicer ni navdušil v isti meri kot leta 2019 v Gromki, ko je bil Afsky predskupina benda Spectral Wound, a v obeh primerih je druga skupina ob Dancih izpadla kar nekoliko pozersko. Afsky so pač neposredni, enostavni in surovi.

Na prvi posluh nevpadljiv, hladen prvenec Sorg je bil toplo sprejet med blackmetalsko publiko, drugo ploščo z naslovom Ofte jeg drømmer mig død pa lahko uvrstimo med finejše izdelke tega žanra z jasno motiviko in že dokaj prepoznavnim zvokom, ki mu je botrovala tudi uporaba domačega jezika. Lani je Afsky izdal akustični EP I stilhed, ki je izjemno melodičen in poslušljiv, morda kar nekoliko kičast. Sam po sebi ni nič posebnega, je pa zagotovo vplival na zvočno podobo nove dolgometražne plošče Om hundrede år oziroma v prevodu Čez sto let.

Zdi se, da lahko v novi plošči skoraj prepoznamo melodične motive s kratkometražca I stilhed. Motivi so vpeti v klasičen trd black metal, ki se še vedno ukvarja s temami, kot je denimo strah pred smrtjo, le da je ta album, če zaupamo Olejevi razlagi, upajoč. Kljub srce- in grloparajočim vokalom album res ni zamorjen, poleg tega pa ponudi odlične kontraste akustične kitare in čembala, ki je bil izposojen v Danskem narodnem muzeju. Na nekaterih koncih obeh albumov čutimo tudi bežna vpliva folk in baročne glasbe, skratka glasbene tradicije, ki pa ni jasno izpostavljena, a se njen vpliv čuti v načinu pisanja.

Glasba / Metal detektor

METAL DETEKTOR

Detektor metala

Jan Medved

 / 21. 2. 2023

Uvodna skladba Stormfulde hav obudi spomin na stare hite, kot je na primer Et sidste farvel iz leta 2015, le da je še bolj segmentirana in dinamična. Jasno razločen bas podpira všečno zaporedje akordov, ki se usedejo v spomin. V vokal jih pospremi solo akustične kitare, kar je eden čarobnih prijemov žanra, še posebej kadar je zven inštrumenta dovolj pristen. Tudi na kar nekoliko junaški skladbi Frosne vind najdemo prijetno melodijo, ki pa tokrat ostane distorzirana. Opis skoraj vsake skladbe lahko sežamemo v to, da množice akordov, ki so razporejeni v klasična zaporedja in razveze, proti koncu skladb prehajajo v neutrudne jasne melodije. Kompozicijsko še najbolj izstopa skladba Tid s čembalom. Začuda je tudi edina, v kateri dlje časa poslušamo hudičev interval, torej zmanjšano kvinto. Album se zaključi s skladbo Fred være med støvet, na kateri najdemo tudi eno najlepših Afskyjevih solaž.

Plošča Om hundrede år s svojimi prijetnimi melodijami res ne vzbudi povsem istih čustev kot predhodnica Ofte jeg drømmer mig død. Ob prvem poslušanju se zdi celo dokaj ukalupljen album, ker na njem ne najdemo prijemov, ki bi poskusili premakniti meje žanra. Kljub temu se počasi usidra v spomin na isti način kot atmosferična glasba, kar v nekem smislu tudi je, nežno namreč valovi med čustvi. Morda je temu tako tudi zaradi dodelane strukture skladb oziroma njihovega elegantnega toka, ki jim daje komponirano orkestrsko prvino. Rekli bi, da je album projekta Afsky v resnici zelo kompleksen, a hkrati bi njegovo bistvo lahko odpeli le z enim glasom. Je eden prijetnejših blackmetalskih izidov, ki mojstrsko izkoristi moč kontrastov. Na trenutke je lahko predvidljiv, a je vseskozi čustveno izpopolnjujoč.